In ne, ne bomo vas zavajali z jaguarji, ki jh najverjetneje ne boste uzrli, niti dražili s selfiji z živalmi iz ujetništva. Tale blog je namenjen eksotičnim prebivalcem džungle, ki jih bomo že februarja, na potovanju Z družino v Kostariko 2021, zelo verjetno ujeli v fotografski objektiv. V divjini, seveda.

Dan je vroč in soparen, kot se za Kostariko februarja spodobi. Na eni njenih najlepših plaž, Playi Manuel Antonio, ki se najhaja v istoimenskem naravnem parku, med osvežujočim kopanjem opazujemo opico kapucinko, kako pikira na banano nič hudega sluteče Američanke. Ta pa se, ne najbolj previdno, ukvarja le z legvanom, ki leze prek njene brisače. Čeprav smo na listi želja odkljukali večino živali, ki smo jih v parku pričakovali, poleg omenjenih še sajmirije, lenivce, nosate medvedke in nekaj barvitih ptic, se odločimo sprehoditi se še na Punto Catedral, ki nudi najlepši razgled v parku. Tresk! Mojca se komaj izogne divji figi, ki je padla z bližnjega drevesa. Ampak padla komu? "Pssst. Kinkajou!", zašepetam in že v foto objektiv lovim vitorepega medvedka, ki ga, malce krivično, še na našo listo želja nismo uvrstili.

Kot sem že v uvodu namignil, se bomo posvetili živalim, za katere je realno, da jih med obiskom Kostarike ugledamo v divjini. Za divje mačke to žal ne velja, čeprav so letos surferji na obalah nacionalnega parka Santa Rosa posneli jaguarja, pa tudi bližnja srečanja s pumo v na polotoku Osa niso misija nemogoče.

Na vrhu omenjene liste želja je zato največji zemeljski sesalec Kostarike, srednjeameriški tapir, simpatičen kopitar z značilnim rilcem in štrlečimi ušesi. Ker je bolj nočne sorte, ga v naravi ni lahko izslediti, a je razmeroma verjetno, da ga boste opazili, če se boste v jutranjih urrah potikali ob obalah Corcovada. Ta nacionalni park, ki ga je National Geographic razglasil za biotsko najbolj raznovrstnega na svetu, ponuja domovanje še vrsti drugim zanimivim živalim, a bi na tem mestu omenili zgolj še ene sesalce z dolgim rilcem, mravljinčarje. Vrsta, ki živi v Kostariki, severni tamandua, spada med manjše mravljinčarje, a ima za brskanje po termitnjakih in za samoobrambo tako močne kremplje, da lahko z njimi v samoobrambi pokonča veliko večje plenilce. Mi smo samico z oprtanim mladičem na srečo opazovali zgolj na drevesu.

Ko smo že pri simpatičnih prebivalcih kostariške džungle, ne moremo mimo lenivcev. Dvoprsti lenivci so aktivni ponoči, večji, triprsti pa podnevi in čeprav se znajo dobro skriti v krošnje dreves, vam jih bo izurjen vodič zlahka pokazal tudi v katerem od manjših parkov, kot sta Cahuita ali Manuel Antonio. Tisti najbolj srečni, boste na lenivca naleteli na tleh, ko se enkrat tedensko odpravi na dolgotrajno in zanj zelo nevarno pot na veliko potrebo.

Poglavje o sesalcih bomo zaključili z opicami. V Kostariki jih najdemo štiri vrste, poleg že omenjenih kapucink, ki si upajo najbližje ljudem, še brezpalčnike, ki so svoje angleško ime, spider monkey, dobili po dolgih okončinah in vriskače, ki s svojimi jutranjimi kriki zelo učinkovito nadomestijo budilko. Nam, še bolj pa otrokom, najbolj zanimiva je srednjeameriška veveričja opica (sajmiri), ki se je spomnimo kot gospoda Ficka iz knjig o Piki nogavički. Sajmirije najdemo zgolj na južnem in srednjem delu pacifiške obale, kjer ga žal že ogroža krčenje gozdov.

Kljub temu, da se ljudje ponavadi najbolj navdušujemo nad sesalci, pa Kostariko bolj povezujemo z živopisanimi dvoživkami in pticami, na primer z žabicami ali tukani. Za rdečeoko drevesno regico, ki si jo nekateri žal ogledajo le v ograjenih vrtovih, se bomo v divjini morali precej potruditi, saj je dejavna le ponoči, čez dan pa spretno zakamuflirana pod zelenimi listi. Značilne rdeče oči, modro rumene boke in oranžne krake pokaže le, če je ogrožena.

Še bolj kot pri žabicah nas bo barvna paleta navdušila pri kostariških pticah. Največ slave, priznati moramo, da povsem zasluženo, požanjejo miniaturni kolibriji, dolgokljuni tukani, bleščeče are in rajski kvecali. Kolibrije, več kot petdeset različnih vrst jih živi v Kostariki, bomo srečevali vsepovsod, saj jim domačini pogosto nastavljajo krmilnice. Najpogostejša vrsta tukanov je kostanjevokljuni, a se bomo v divjini, kljub njegovemu glasnemu oglašanju, morali kar potruditi, da ga ujamemo v fotografski objektiv. Svetlordeče are vas bodo preletavale, če se znajdete na plažah polotoka Osa ali v nacionalnem parku Carara, medtem ko se boste morali, če boste želeli ugledati čaščenega kvecala, odpraviti precej višje, v oblačne gozdove parkov Monteverde ali Los Quetzales.

Vse fotografije v tem blogu smo posneli na našem lanskem dvotedenskem potovanju po Kostariki, pri čemer se več kot dvajsetih drugih živali, na primer kajmanov iz Tortuguera ali morskih krav iz Changuinole (tik čez panamsko mejo), še dotaknili nismo. Pri našem naslednjem obisku, ki je planiran že februarja naslednje leto 🙏, imamo na seznamu želja kar nekaj posebnih predstavnikov kostariške faune, živorumeno kačo trepalničarko, veliko želvo usnjačo, pasavca, motmota in še bi se jih našlo. Kako uspešni bomo pri tem, lahko preverite z nami. Če pa bi želeli divjino Kostarike izkusiti samostojno, si lahko tukaj naložite brezplačen vodič za potovanje po tej srednjeameriški lepotici ali se pozanimate, kako se nam lahko pridružite pri naši avanturi med prihajajočimi zimskimi počitnicami. Do takrat pa ... pura vida!