Če želite brezskrbno doživeti deževni gozd in njegove štirinožne prebivalce, če hočete občudovati polmetrske are, medtem ko se namakate v toplem morju, če se želite spuščati po naravnem toboganu slapa v džungli ter oprezati za tapirji in mravljinčarji, če vas mika v istem dnevu obiskati delujoč vulkan in se okopati v karibskem morju, potem morate pomisliti na Kostariko.
Pravzaprav smo imeli srečo, da se je naš projekt organizacije družinskih potovanj, pod imenom Z družino v divjino, začel ravno v Kostariki (spoiler, Uroš mogoče konča leto prav tam, več na https://www.zdruzinovdivjino.com/), z dvema družinama in s popolnim razponom otrok, od treh do osemnajstih let, s šest in enajstletnikom vmes. V nadaljevanju vam razložimo, kako se v štirinajstih dneh plava v dveh oceanih, obišče sedem nacionalnih parkov in na listi želja odkljuka dvaintrideset prostoživečih živali.
Vrhunci našega potovanja po Kostariki
V Kostariko nas je zvlekla džungla, ki sega čisto do toplega morja, biotska raznovrstnost nacionalnih parkov, naravovarstvena ozaveščenost njenih prebivalcev, vulkani, slapovi, viseči mostovi in živali, živali, živali 🐸 🦋 🦜.
1. Vulkan Irazu 🌋
V bližini glavnega mesta San Jose sta dva vulkana, ki jih je enostavno obiskati, Poas in Irazu. Poas je bil v tednih pred našim obiskom zaprt zaradi aktivnosti, nato so ga odprli, a je laguna izhlapela, zato smo raje naredili manjši obvoz na poti proti karibski obali in obiskali bolj slikoviti Irazu. Avta na bencinski pogon sta precej sopihala na višino 3.500 metrov, ki smo jo dosegli še ravno pravočasno, prej ko se nad fotogenično kratersko jezero privalijo opoldanski oblaki in megla. V okolici smo fotografirali prve kolibrije in nosatega medvedka, ki še vedno upa na kak priboljšek, čeprav se obiskovalci Kostarike vedno bolj dosledno držijo pravila, da se prostoživečih živali ne hrani.
Pot naprej proti Karibom mimo dejavnega a za obiskovalce zaprtega vulkana Turrialba je sprva zelo slikovita, mimo pristanišča Limon pa nagnetena s tovornjaki, ki kot mravljice polnijo in praznijo skladišča s kontejnerji Chiquita banan 🍌.
2. Cahuita 🌴
Cahuita je manjši obmorski kraj ob karibski obali, znan predvsem po zelo dostopnem nacionalnem parku, v katerem se deževni gozd skoraj stika z lepimi karibskimi plažami. Dovolj privlačni sestavini, da se je tukaj razvilo nekaj turizma, a posebne gneče ni opaziti. Vzdušje v Cahuiti je tipično karibsko, prebivalstvo povečini afriških korenin pa je polno enakopravnost doseglo šele v zadnjih desetletjih. Nacionalni park, kamor lahko vstopiš z donacijo nekaj dolarjev, ima tudi najlepšo plažo v okolici, predvsem pa kar nekaj zanimivih živali, ki jih zaradi odsotnosti plenilcev lahko vidiš precej od blizu. Zvezde parka so vsekakor lenivci, wow moment 😮!, poleg njih pa še opice vriskači in kapucinke, rumene kače trepalničarke, zeleni baziliski (ki hodijo po vodi), pa razni legvani, agutiji, rakuni in strupene žabice.
Med Cahuito in panamsko mejo se nahaja bolj popularno surfersko in backpackersko središče Puerto Viejo, kjer je predvsem več izbire za željne športnih aktivnosti na vodi in nočnega življenja. Ker ne spada preveč v naš koncept družine v divjini, smo ga preskočili in se odpravili v sosednjo Panamo. Z razlogom.
3. San San Pond Sak (Panama 🇵🇦)
Čez mejo v Panamo so nas privabile morske krave (manatee), ki so bile že kar nekaj časa na našem seznamu želja. Prostovoljci se v mokrišču San San ukvarjajo predvsem z zaščito želv , a ker so prve usnjače šele pričakovali, so bili veseli, da nas v zameno za petdeset ameriških zelencev na odraslega odpeljejo pol ure s čolnom po kanalu do improvizirane platforme. Tam v tišini počakaš, da morske krave pridejo po nastavljene banane in se spomniš, da bi zadevo lahko celo posnel pod vodo. Wow moment 😮!
4. Tortuguero 🐢
Druga in hkrati zadnja destinacija na karibski strani Kostarike, je bil Tortuguero, katerega ena od posebnosti je, da se tja ne pride z avtom ampak po rečnih kanalih. Ime je dobil po številnih želvah, ki tam gnezdijo poleti. No, tudi v sezoni brez želv ima Tortuguero kaj pokazati. V sladkovodnih kanalih in ob njih živijo kajmani, drevesne žabice, pasavci, opice brezpalčniki (spider monkey), kače bičevke in udavi, kopenske želve, oposumi ter tudi ... jaguari, ki pa jih je v divjini žal skoraj nemogoče ugledati.
Tortuguero je na nas pustil še najbolj tropski vtis, saj smo prebivali čisto sredi deževnega gozda, ki ga je, za razliko od sušnih dni na Pacifiški strani, ponoči lepo osveževal dež. Čeprav lahko zveni čudno, pa nam suša in Kostarika nekako ne gresta skupaj (gl. tudi zadnjo destinacijo - Monteverde). Pa tudi drevesne žabice raje skakljajo na vlažnih listih tropskega rastja.
5. San Gerardo de Dota - NP Los Quetzales
Pot s karibske na pacifiško stran je nekoliko prevelik zalogaj za en dan, tako da smo si na vrhu kordiljere, ki loči državo na dva dela, izbrali nastanitev v še enem nacionalnem parku - Los Quetzales. Poimenovan je po ptici, quetzalu, ki je imel v celi Srednji Ameriki, še posebej pa pri Majih in Aztekih, božanski status. Ker smo imeli namestitev tik ob hotelskem kompleksu Savegre, smo lahko uživali v njihovih rajskih vrtovih, ki privabljajo množico kolibrijev, tukanetov, svilnatih muharjev in drugih živobarvnih ptic. Žal pa je za ugledati quetzala potrebno malo sreče in predvsem več časa, kot smo ga v tranzitu imeli mi, tako da smo si to rajsko ptico pustili za konec potovanja.
Naj kot zanimivost omenim, da smo si v San Gerardu, ki leži na 2.500 mnv, zvečer zakurili kamin. Na sončen dan je sicer tudi tam gor za kratke rokave, zvečer pa ravno dovolj hladno za pregled posnetih fotografij ob prasketanju ognja 🔥.
6. Bahia Drake in NP Corcovado
Kar malce nejevoljni, ker smo zaradi časovnih okvirjev potovanja morali tako hitro zapustiti San Gerardo, smo se prek San Isidra spustili do kraja Sierpe, ki je izhodišče za enourni transfer s hitrim čolnom v Bahia Drake. Čeprav smo se mi in velika večina vseh ostalih tja podali zaradi obiska nacionalnega parka Corcovado, pa se je Bahia Drake s svojo džunglo, visečimi mostovi in tropskimi zalivčki izkazal za odlično destinacijo kot tak. Če bi morali izpostaviti le eno posebnost teh krajev, so to najbrž polmetrske svetlordeče are (scarlet macaw), ki krasijo nebo in krošnje datljev ob samotnih plažah. Wow moment 😮!
A naš glavni cilj obiska Kostarike je bil vendarle Corcovado, po mnenju National Geographica biotsko najbolj raznovrsten kraj na svetu. Potovanje s hitrim čolnom iz Bahia Drake-a traja eno uro, med plovbo smo opazovali igrive delfine 🐬, poleti pa skozi te vode migrirajo kiti grbavci. Izjemno dobro podkovani vodič Carlos, njegova posebnost je, da po džungli lazi bos, je nekajurno turo prilagodil naši skupini, ki je štela kar nekaj manjših otrok.
Vseeno smo med drugim uspeli izslediti tudi kapitalce, dva mravljinčarja in seveda prvo žival na naši listi želja, največjega kopenskega sesalca Kostarike, tapirja.
Na povratku smo si ogledali slap, ki pada v morje, zaplavali pod naravnim mostom in se ustavili na pikniku na plaži San Josecito, kjer smo ugledali pravzaprav našega prvega tukana, yesss.
7. Quepos in NP Manuel Antonio
Naša naslednja destinacija je bila izbrana največ zaradi enostavne logistike, čeprav smo se zavedali, da bolj kot se bomo premikali ob pacifiški obali proti severu, bolj turistični bodo kraji na naši poti. Mimo Uvite smo se peljali v času plime, tako da slikovit polotoček v obliki kitovega repa žal ni gledal iz vode, pač pa smo se zato ustavili ob zanimivem slapu z naravnim toboganom. Dokaj adrenalinsko in le za bolj pogumne. Wow moment 😮!
Opozorjeni na trume Američanov okrog Queposa in Manuel Antonia smo izbrali namestitev, ki je bila od civilizacije oddaljena pet kilometrov vožnje po makadamu. Pol volontersko zavetišče za rešene živali, pol resort z bazenom, v oazi med sajmiriji in tukani.
Pesek na kostariških plažah je povečini vulkansko temnejših barv, zato nas je, kljub pričakovani gneči na vhodu, premamil tudi nacionalni park Manuel Antonio, ki slovi po bolj turkiznem morju. S tega vidika res ni razočaral, še bolj pa nas je razveselil redki medvedek kinkajou, ki je sicer ponočnjak, a smo zgrabili redko priložnost in ga v objektiv ujeli sredi belega dne. Wow moment 😮!
V te kraje smo med drugim prišli poiskat tudi male opice sajmirije (saj se spomnite 🐒 Ficka iz Pike Nogavičke?), zaradi katerih smo morali, kot že ničkolikokrat, zelo zgodaj vstati, saj so aktivne bolj zjutraj. Pa se je seveda splačalo, res so luštkane.
8. Monteverde
Ostal nam je samo še en dan, lahko bi ga preživeli na bazenu ali kje ob morju, a kaj hočemo, želja po visečih mostovih, quetzalu in oblačnem gozdu je bila prevelika in odpravili smo se še v naš zadnji nacionalni park, Monteverde, kar je vključevalo tudi dvajset hribovitih kilometrov prašnega makadama. Monteverde slovi po oblačnem gozdu, takem, ki se nahaja kje drugje kot v oblakih in v katerem naj bi ves čas kapljalo med meglicami 🌧️. Pa še redke ptice ga obožujejo in res, končno smo se naužili tudi božanskih quetzalov, pa beloglavih zvonarjev in najrazličnejših kolibrijev. Žal je sonce ☀️ prevladalo nad oblaki in gozd ni imel obljubljenega deževno-oblačnega pridiha, a veliki viseči most vseeno ni razočaral kot naša zadnja, tipično kostariška foto točka.
Kostarika je na obe družini pustila izjemen vtis in bo brez dvoma ena od stalnic projekta Z družino v divjino. Za informacije o potovanju ali zgolj za kak brezplačen nasvet, lahko pišete na uros@zdruzinovdivjino.com ali spremljate @zdruzinovdivjino prek Facebooka in Instagrama, mi pa za konec podajamo še nekaj koristnih informacij:
Koristne informacije:
Kostarika je pozimi sedem ur za Slovenijo (UTC - 6), vreme je med decembrom in aprilom na Pacifiku vroče in suho, medtem ko je na karibski strani toplo, a z nekaj več padavin vse leto. Temperature so povsod tropske 😅, le če boste lazili po vulkanih ali prespali kje na gorski kordiljeri, potrebujete kak dolg rokav, sicer pa kvečjemu vetrovko za občasen dež.
Za letalske karte se splača slediti akcijam Iberie, npr. iz Benetk, kolumbijska Avianca in Air Canada sta včasih ugodna iz Muenchna. Mi smo karte kupili v akciji Iberie osem mesecev pred letom za 450 EUR, redne cene ali tiste v top terminih pa se vrtijo bolj okrog 600 EUR.
Za prevoz po Kostariki smo najeli navaden avtomobil s pogonom na prednji kolesi, s katerim v sušnem obdobju prideš bolj kot ne povsod.
Cene prenočišč se za štiričlansko družino gibljejo med 60 - 100 EUR na noč, pri čemer za stotaka dobiš tudi klimatiziran vila-bungalov s skupnim bazenom .
Okusna hrana v lokalnih restavracijah ne stane več kot deset dolarjev na osebo z vključenim smutijem. Tropsko sadje 🥭 ali pravzaprav karkoli v trgovinah stane podobno kot pri nas.
Bankomati 🏧 so dostopni povsod razen v Bahia Drake in se jih splača koristiti za plačilo hrane, pijače in storitev v lokalni valuti. Za storitve, katerih cene so navedene v dolarjih, pa je bolje imeti ameriške zelence 💰, čeprav večji ponudniki sprejemajo tudi kartice.
Z vidika zdravstvenega varstva posebnosti ni, Kostarika ni malarična, tudi sicer je komarjev 🦟 v sušnem obdobju bore malo, zdravstvena oskrba pa je dobra.
Če ne želiš zamuditi podobnih zgodb in nasvetov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine.
