Bližnje srečanje divje vrste 🦁
Bil je drugi večer našega safarija v tanzanijskem Serengetiju, ko smo se utrujeni od vseh terenskih voženj znesli nad okusno večerjo, ki nam jo je postregel naš kuhar Eddy. Svetilka je osvetljevala le mizo na prostem, nedaleč od savane, sicer pa je bilo že zelo temno.
Nekateri smo jedli molče, drugi so med zalogaji klepetali, nakar nekdo vpraša: “ Slišite? Kaj se to oglaša?” Kot vodja naše afriške ekspedicije samozavestno ugotovim: “Levi!” “Tako rjovijo samo levi, a ne skrbite, verjetno so daleč”.
Na zvoke savane smo bili namreč navajeni, predvsem na jutranje oglašanje hijen, tako da se nismo preveč vznemirili in večerjali dalje. A ne za dolgo.
Najprej premikajoče se sence, nato jasni obrisi levinj in levjih mladičev. Morda petnajst metrov stran in vedno več jih je bilo, na koncu smo ugotovili, da najmanj štirinajst. Hitro smo skočili v zavetje kuhinje, od koder se je najprej slišalo: “Woow!” in “Poglej, koliko mladičev!”. Nekdo zaskrbljeno zavpije: “Kje je Klavdij?” A on med vrati sosednje stavbe mirno snema s svojim Google Pixlom, v nočnem načinu seveda. Medtem lokalni vodič pohiti po rangerja, ki naznani: “You’re so lucky, guys!” in pripelje džipe, da si lahko, takrat že odhajajoče leve, ogledamo v soju žarometov.
Ja, brez dvoma imamo srečo, si mislim, medtem ko rangerja prosim, če lahko nekatere naše sopotnike pospremi k spanju v bolj oddaljenih hiškah. Čeprav vem, da ljudje dodobra habituiranim levom ne predstavljamo plena, se ne morem otresti misli, da gre vendarle za divje zveri. A me, sicer neutemeljeni, strahovi hitro zapustijo, ko se pred spanjem pogovarjam z mojim navdušenim dvanajstletnikom, ki za lahko noč naznani, da je bila to ena najlepših izkušenj v njegovem življenju.
Če ne želiš zamuditi podobnih zgodb in doživetij, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine.