Člani polarne ekspedicije Z družino v divjino smo se komaj dobro vrnili s severne Norveške, a smo tako očarani in prevzeti, da želimo čim prej deliti z vami, kako je doživeti severni sij, kite ubijalce in dih jemajoče razglede severnih obzorij.
Z obetavnim pozdravom: “Imate srečo, nocoj je odlična napoved za auroro!”, nas na letališču pričaka predstavnik rent-a-car družbe in srce nam začne pospešeno biti. “Potrebujemo zgolj nekaj jasnega neba", še doda. A vremenska napoved in bežen pogled v oblačno nebo najprej nista obetala nič dobrega. Da bi ugledali aurorin ples, mora biti namreč izpolnjenih kar nekaj pogojev. Prvi je ta, da odpotujete nekam daleč na sever, znotraj aurorinega ovalnega pasu, kar v Evropi pomeni zgolj Islandijo ter severne dele Skandinavije in Rusije. Bolj severno, tem bolje in mi smo jo mahnili vse tja do 70. vzporednika (za primerjavo, islandski Reykjavik je komaj na 64.). Drugi pogoj je dovolj močno delovanje Sončevega vetra, ki se meri s Kp indeksom od 0-9, pri čemer je tako severno, kot smo bili mi, za opazovati auroro dovolj že indeks 2 ali 3, naša napoved za prvi dve noči pa je bila kar med 6 in 7. Zadnji dejavnik je vsaj deloma jasno nebo, saj aurora pleše nad oblaki, skoraj sto kilometrov visoko.
Pa se je že prvo noč, medtem ko so nekateri člani odprave že zaspali, vse poklopilo. Mi smo se premaknili petdeset kilometrov proti zahodu, nebo se je zjasnilo in severni sij je v vsej svoji veličini obsijal nebo nad nami. Auroro smo potem veliko bolj spočiti in kar s pomola pred našo hišo občudovali in fotografirali še naslednjo noč na otoku Senja in lahko vam zagotovimo, da gre za eno najlepših izkušenj, kar nam jih lahko ponudi naš planet.
A na tako dolgo pot se ne velja odpraviti zgolj z enim asom v rokavu. Mi smo jih imeli kar tri, pri čemer je drugi spektakularna norveška pokrajina, tretji pa orke. Kljub temu, da severni sij lahko doživiš zgolj ponoči, pa se na sever splača takrat, ko je dan še dovolj dolg in se lahko naužiješ osupljivih razgledov. Največji vtis sta na nas pustila dva otoka, Sommaroy s svojimi belimi, peščenimi plažami in rdečimi ribiškimi hišicami ter Senja s panoramsko cesto, skandinavsko domišljenimi razglednimi točkami ob njej in z ikonično goro Segla, ki veličastno varuje fjord pod seboj.
Gora Segla je prava zvezda Instagrama, saj ponuja kup sestavin za osupljive fotografije: značilen fjord, strmo odsekane pečine in izrazito oblikovano goro nad njimi. Najlepši razgled je z grebena med Seglo in Hestnom, do koder vodi urejena pohodniška pot, ki ti vzame zgolj kako uro in je primerna za vsakogar. Zato je tam poleti prava procesija pohodnikov in jesenski obisk z zgolj še nekaj drugimi lokalci se je tudi s tega vidika izkazal za zadetek v polno. Začinjen z vnaprej zamišljeno fotografijo posameznika na prepadnem grebenu med Seglo in z nizkim soncem obsijanim fjordom pod njo.
Naš tretji in zadnji adut so bile orke, ki jih je lanska odprava Z družino na Islandijo kar dvakrat neuspešno poskušala izslediti na polotoku Snaefellsnes. Prepričani, da v tretje gre rado, smo se premaknili še bolj severno, v Skjervoy, kamor začetek novembra jate slanikov privabijo kite ubijalce (če vemo, da orka z lahkoto opravi z velikim belim morskim psom, bomo lažje razumeli njen nadimek).
A poročila s severa niso bila obetajoča, znanec z družbenih omrežij je namreč bentil nad neuspešnim izletom s čolnom, na katerem o orkah ne duha ne sluha. Pa smo se vseeno optimistično vkrcali na velik gumenjak in zaupali vodički, ki je odrasla s polarnimi medvedi na daljnjem Svalbardu. Potem ko so nas nekajkrat zavedli pogumni kajakaši v daljavi, smo se vsi, otroci in odrasli, zelo na glas razveselili značilnih črnih plavuti, ki so rezale morsko gladino. Orke! Ker smo jih našli že na začetku dve in pol uri trajajočega izleta, smo se jate kakih desetih ork lahko res naužili do obisti. Nov spektakel narave, ki nas je pustil odprtih ust.
Ker je Norveška razmeroma draga destinacija, smo iz klasičnega potovanja Z družino v divjino naredili krajšo petdnevno varianto Z družino na brzino, na kateri smo z nekaj sreče odkljukali prav vse, kar smo pisali Božičku. Pa nam je slednji za nameček in v pozdrav poslal še svojega severnega jelena, Rudolfa.
Medtem ko tole berete, se dan na skrajnem severu hitro krajša in ga še pred koncem novembra za mesec in pol sploh ne bo več. Zato, če bi želeli poleg aurore doživeti tudi kite ubijalce, ki se ob norveških obalah zadržujejo zgolj do konca januarja, morate samostojno potovanje planirati za sredino januarja ali potem za začetek novembra naslednje leto, ko se nemara zgodi tudi nova odprava Z družino na Norveško 2022. Če bi pa želeli še bolj bližnje srečanje s kiti, se nam morate pridružiti na potovanjih v Mehiko ali na Madagaskar, kjer bomo sive morske kite in kite grbavce občudovali zelo, zelo od blizu. Ali pa se zgolj tukaj prijavite na e-novice iz divjine oziroma nas spremljajte na Facebooku tukaj in na Instagramu tukaj.