Galapaški otoki so za ljubitelje narave ena od najbolj privlačnih destinacij na svetu. Pika. Ampak, kaj pa celinski Ekvador, kakšno biotsko in kulturno raznovrstnost ponujajo njegova višavja in deževni gozd? Med zimskimi počitnicami smo ga temeljito raziskali in našli naslednje: avenijo mogočnih vulkanov vzdolž kompaktne dežele, barvite Quechua indijance ob gorskih lagunah, kondorje in tapirje na višavskih rušah ter čokoladne okuse in mavrične prebivalce amazonske džungle. Na koncu pa se prepričali, da Galapagosi niso zgolj vrhunec raziskovanja Ekvadorja, ampak zelo, zelo pri vrhu vseh naših, zdaj že res številnih pustolovščin.
Vsako raziskovanje Ekvadorja se hočeš nočeš začne v Andih, kjer na skoraj tri tisoč metrih nadmorske višine ležita tako njegovo glavno mesto kot letališče, od koder se proti jugu vije takoimenovana avenija vulkanov. Prvi se nam je izza oblakov pokazal najbolj fotogenični in nazadnje aktivni Cotopaxi, nedolgo zatem najvišji, več kot šest tisoč metrov visoki Chimborazo, naš glavni gorski cilj pa je bil vulkan Quilotoa, katerega najbolj atraktivna značilnost je kaldera z laguno, ki ob robu ponuja nezahtevno pohodniško pot in privlačno urejene razgledne točke.
Poleg vulkanov in barvitih indijanskih vasic ljudstva Quechua, imajo ekvadorska višavja še eno atrakcijo (ali dve?), zaradi katere niti slučajno iz itinerarija nismo želeli izpustiti območja okrog še enega vulkana, Antisane. Najprej andski kondorji. Ena največjih ptic na svetu, ki jo andska ljudstva častijo kot sveto, saj po inkovskem izročilu povezuje zemljo z onostranstvom. V divjini Ekvadorja naj bi jih živelo še manj kot sto in zato smo bili še toliko bolj veseli, ko smo jih po ovinkasti in strmo vzpenjajoči se vožnji zagledali, kako krožijo nad kanjonom in bližnjo čredo krav, ki jim služi kot zanesljiv vir mrhovine.
Veliko bolj nepričakovano bližnje srečanje pa smo imeli z največjim kopenskim sesalcem Latinske Amerike, gorskim tapirjem. Šlo je sicer za žival s sledilno ovratnico, ki se iz gozda očitno redno spušča na bolj sočne pašnike, saj smo se mu lahko precej približali, brez da bi se pretirano zmenil za nas.
Vrhunsko razgibanost Ekvadorja najbolj začutiš, ko se s tri ali štiri tisoč metrov visokih gora v zgolj nekaj urah vožnje spustiš v topel, vlažen in zelen Amazonski deževni gozd. Zelo priročno pa nekje vmes na tej poti leži turistično precej razvit kraj, Baños de Agua Santa, z enim bolj impresivnih slapov daleč naokoli.
Čeprav ga samo dva procenta leži v Ekvadorju, pa Amazonski pragozd tudi v Ekvadorju na izbiro ponuja vrsto nacionalnih parkov in zaščitenih območij s pristno džunglo. Naš prvi stik z Amazonijo je bila razgledna točka nad sotočjem dveh rek, ki tvorita reko Napo, enega večjih pritokov Amazonke.
Ker nam tokrat čas ni omogočal obiska z divjimi živalmi bogatejšega a precej odmaknjenega nacionalnega parka Yasuni, smo kreativno poiskali območja, kjer se v pristni džungli vendarle skrivajo tudi njeni štirinožni prebivalci. Eno takih je bila laguna polna gigantskih rib arapajm, ki obkroža gozdiček z dvoprstimi lenivci in s kar tremi vrstami opic, tamarinkami, brezpalčniki in vriskači.
A naš primarni cilj v ekvadorskem deževnem gozdu je bil pravzaprav imeniten lodge, obdan s tropskimi kulturnimi rastlinami posebnih arom in predvsem z zelo uporabno vrednostjo v njihovi kuhinji, ki smo jo s pričakovanjem okušali med kreativno predstavljenimi jedmi. V pripravi ene smo aktivno sodelovali tudi sami, ko smo pražili, mleli in umešali čisto pravo čokolado iz lokalno ubranega sadeža kakavovca.
A, ker vemo, kaj vas najbolj zanima, bomo zdaj s tem zapisom pohiteli skoraj tisoč kilometrov vzhodno, do otočja sredi Tihega oceana, ki nam je en teden služilo kot živa učilnica biologije. Galapaški otoki ti zlezejo pod kožo počasi, a se v doživetjih in občutkih zasidrajo zelo trdno. Srečanja z galapaškimi živalmi, nekatera naseljujejo otoke že več kot milijon let, so namreč povečini naključna in brezbrižna. Kot morski lev, ki ti s svojo pojavo zapre sprehajalno ulico ali zasede edino klopco ob morju. Kot mladič kladvenice, ki ti dela družbo med kopanjem v plitvini. Kot orjaška kopenska želva, s katero si deliš kolesarsko pot. Ali kot modronogi strmoglavec, ki poleg tebe spretno lovi ribe, medtem ko snorklaš.
In čeprav nonšalantnost in vseprisotnost štirinožnih prebivalcev zlahka doživiš na kateremkoli od štirih naseljenih otokov, pa so absolutni vrhunci Galapagosa vendarle dosegljivi zgolj na izletih s čolnom. Ne nazadnje se vsaj polovica galapaških zanimivosti nahaja pod morsko gladino. Eden takih nepozabnih izletniških ciljev je Leon Dormido, zanimivo oblikovan osamelec sredi morja, ki v svojih globinah skriva večino podvodne raznovrstnosti otočja. Na čelu s celimi jatami morskih psov kladvenic, ki so ime dobili po kladivasti obliki glave, na kateri so nosnice in oči tudi do cel meter narazen.
Drugi, nesporni vrhunec obiska Galapaških otokov je bil Los Túneles, vrsta nadvodnih vulkanskih mostičkov, pod katerimi se pasejo ogromne morske želve, podvodnih špranj, v katerih počivajo morski psi in tunelov, kjer se skrivajo morski konjički.
Bivanje v sožitju in s spoštovanjem do narave zgleda na Galapagosu tako samoumevno in idealno, da lahko prehitro pozabimo na kritično ogrožene živalske in rastlinske vrste drugje na svetu, ki jim grozi izumrtje zaradi nezmožnosti vzdržnega sobivanja z ljudmi, ki skupaj z domačimi živalmi predstavljamo že 96% vse biomase sesalcev na planetu. Ekvadorju gre v tem pogledu kar dobro. Ne samo na Galapaških otokih, tudi v džungli in v višavjih je očitna naravovarstvena ozaveščenost ljudi, ki si tudi zaradi svoje bogate in barvite kulture zaslužijo še večji turistični razcvet. Mi jih bomo tako z navdušenjem spet obiskali naslednje leto, zato že tukaj in zdaj vabljeni na novo nepozabno dogodivščino.
Comments