Madagaskar je edinstven in potovanje po njem zelo drugačna izkušnja. Babobabi so večji, kameleoni bolje zakamuflirani, tsyngiji ostrejši, kiti bolj razigrani, lemurjev pa itak ne boste našli nikjer drugje. Celo tržnice delujejo bolj živahno in nasmehi otrok bolj razposajeno.
Sprehajam se po tropskem otočku Nosy Nato, dobro uro plovbe oddaljenem od vzhodnih obal Madagaskarja. Dan gre h koncu, v daljavi se pripravlja nevihta in lepo, dramatično nebo je razlog, da imam s seboj vso fotografsko opremo. Lokalni ribič na fotogenični pirogi beži pred prihajajočim dežjem, tik ob njem gladino reže črna plavut. O, kiti grbavci, se navdušim in sprožim rafal posnetkov. Nakar se še dlje na obzorju nekajtonska gmota požene iz vode, poleg nje še ena, manjša. Kitovka uči mladiča, kako skakati iz morja in to preprosto moram posneti. Čez manj kot minuto moj zvesti letalnik že brni nad morsko gladino in na spominsko kartico zapiše enega meni ljubših posnetkov 👇
K edinstvenosti Madagaskarja se vrnem, takoj ko v predal pospravim še eno dejstvo, povezano s prejšnjim posnetkom. Kljub temu, da to ni njegova primarna razlikovalna lastnost, pa boste na otoku dobili tudi dobrodošlo dozo azurnih obal, tropskih plaž in kokosovih palm. V tem pogledu se zgoraj omenjenemu Nosy Natu ni potrebno sramovati niti pred najbolj razvpitimi tropskimi destinacijami. Kjer pa težko opazuješ razigrane kite kar z obale, kaj ne?
A kitov vsekakor ne moremo šteti za endemično vrsto, zato se premaknimo zahodneje in precej višje, v park Andasibe-Mantadia. Poznoavgustovsko jutro pomeni na teh nadmorskih višinah pričakovan, a hkrati presenetljiv hlad. Angleško govoreči vodič Christophe se samozavestno premika skozi park in pokaže na deblo, kjer najprej ne opazimo ničesar. Šele ko se z nosom skoraj dotaknemo lubja, zaznamo obrise listnatorepega gekona. Tako perfektno zakamufliranega bitja pa še ne!
Mi smo si sicer kot mojstre kamuflaže predstavljali kameleone, katerih več kot polovica od vseh svetovnih vrst živi izključno na Madagaskarju . A največji med njimi, Parsonovi kameleoni, so tako veliki, da jih nobeno prelivanje barv ne skrije pred našim, zdaj vedno bolj izkušenim pogledom.
Prekmalu pa našo pozornost pritegne predirljivo oglašanje, ki spominja na šimpanze. S pogledom iščemo indrija, ki bolj kot po velikosti, gre namreč za največjega, do desetkilogramskega lemurja, slovi po svoji vokalnosti. Christoph nam razloži, da bo potrebno še malo raztegniti noge, saj se indrija sliši tudi več kot dva kilometra daleč. Medtem nam med hojo razloži, da indriji ne preživijo v ujetništvu - če jih želite videti in slišati njihovo predirljivo oglašanje, morate priti na Madagaskar.
Čar malgaških deževnih gozdov se skriva tudi v mali rečeh, na primer njegovih dvoživkah, plazilcih, pticah in žuželkah. Devetdeset odstotkov jih je endemičnih, živijo samo na tem otoku in zato je toliko bolj zaskrbljujoč neustavljiv trend krčenja malgaških gozdov. Strmo naraščanje prebivalstva v obubožani deželi, kjer se kmetje še vedno zatekajo k požigalništvu, je doprineslo k temu, da le še petino otoka pokriva deževni gozd, ki predstavlja osnovo izjemne biodiverzitete Madagaskarja.
Christoph nam za slovo razodene, da je doma iz bližnje vasice Andasibe, po kateri je park dobil ime in ki jo moramo obiskati. Kmalu se prepričamo zakaj, saj gre za enega lepših naselij na Madagaskarju, ki svoj šarm dolguje lesenim konstrukcijam iz kolonialnih časov gradnje železniške proge. Tu se tudi prvič prepričamo, kako fotogenični so lokalni otroci.
Naša pot po Madagaskarju nas vodi dalje, od vzhoda prek glavnega mesta proti zahodu in edini postanek v prestolnici namenimo humanitarnemu projektu in njegovemu tvorcu, ki bi mu moral nameniti knjigo, ne pa zgolj odstavka v potopisu. Pedro Opeka. Da še kako velja rek "nomen est omen", smo se prepričali med vožnjo skozi Akamasoo, predmestje Antananariva, kjer so si brezdomci podajali prav opeke in gradili bodoči dom zase in sotrpine, ki sicer na teh prostorih ne bi imeli nikakršne prihodnosti. Če ne bi bilo našega sonarodnjaka Petra, ki je v zadnjih več kot treh desetletjih poskrbel za dostojanstvo več kot pol milijona do kosti revnih Malgašev. Upam, da mu enkrat podelijo prezasluženo Nobelovo nagrado za mir.
Route nacional 35, ki vodi proti zahodu, je še posebej luknjasta, pokrajina pa suha in mestoma dolgočasna. Našo pozornost občasno pritegnejo lokalni otroci, ki namišljeno krpajo kot krater velike cestne udrtine in stegujejo roko za kak kovanec. Naš cilj je kraljestvo baobabov, ikonična podoba Madagaskarja. Morondava, največje mesto zahodne province Menabe, sicer leži ob Mozambiškem prelivu in njene neskončne peščene plaže delujejo mamljivo, a naša pričakovanja so vseeno usmerjena samo k jutrišnjem sončnem vzhodu v prav posebni aveniji.
Zavoljo jutranje meglice, ki doda svoje k mističnem vzdušju, dan deluje popolno. Kot je popolna avenija petindvajsetih grandidjerijevih baobabov, gre za največjega, do trideset metrov visokega predstavnika kruhovcev, ki obdajajo prašno route national 8. Ker je to edina cesti podobna pot v smeri mesta Belo sur Tsiribihina, se na njej pomešamo z lokalci, ki se na vozovih ali peš odpravljajo na delo na bližnjih poljih. A nas ta ista pot kmalu odpelje še veliko dlje, proti nacionalnemu parku Tsingy de Bemaraha in njegovim apnenčastim gozdovom. S kratkim postankom v gozdu Kirindy, kjer na seznamu želja odkljukamo foso, edino omembe vredno zver, ki jo premore sicer povsem neplenilski Madagaskar.
Če kje velja, da je pot sestavni del avanture, potem je to cesta ali bolje rečeno kolovoz Route national 8a med Morondavo in Bekopako. Tam je prah še bolj rdeč, luknje še globlje in robusten terenec potrebuje za stopetdeset kilometrov en cel dan. Vključno s prečkanjem dveh rek, na splavih, ki jih združno poganjajo provizorični motorji in predvsem človeške roke.
Še sreča, da se na dolgotrajnih vožnjah po Madagaskarju lahko kratkočasiš z opazovanjem predstavnikov lokalnih plemen, ki se po izgledu in običajih spreminjajo hitreje kot okoliška pokrajina. Pri zahodnih plemenih so največja atrakcija predstavnice plemena Vezo, ki za svoj izgled skrbijo tako, da si kožo na obrazu zaščitijo s kremo iz plodov tamarinde.
Plezalni izlet v park Tsingy de Bemaraha, ki je pod UNESCO zaščito, se prične zavajajoče, z ležernim sprehodom skozi suhi listnati gozd, ki je dom nekaj družinam deckensovih sifak. Njihove zvedave črne obraze obdaja gost, bel kožuh, ki se ga tu in tam oklepajo zelo razigrani mladi lemurji.
A ležernosti je kmalu konec. Sonce pripeka, temperatura se je povzpela krepko nad trideset stopinj, mi pa se najprej splazimo skozi nemogoče ozko jamo in obstanemo pred navpično steno pred seboj. Nekaj optimizma nam vlije serija klinov, jeklenic, lestev in mostov, ki so sestavni del umetelno speljane poti skozi kot igle ostro skalovje. Pred milijoni let ga je izdolblo najprej morje, v stenah so namreč še vidni morski fosili, nato pa veter in padavine, ki so si utirale pot v več deset metrov globoke in le nekaj centimetrov široke špranje. Nagrada pride seveda na vrhu, v obliki razglednih ploščadi in predvsem visečega mostu, ki je itak najbolj slikovit del te kamnite džungle.
Zopet se večino dneva vozimo po istem, nemogočem kolovozu nazaj proti Morondavi, ki bo naša zadnja, tranzitna postojanka pred povratkom domov. Sonce počasi zahaja, nebo se obarva rdeče in še bolj poudari silhuete mogočnih baobabov, ki kot angeli varuhi bdijo nad neverjetno zanimivo deželo, ki ji mahamo v pozdrav in kličemo kmalu na svidenje. Ker se bo naslednje leto in sicer med 24.8. - 13.9. zgodila še bolj popolna odprava V divjino na Madagaskar 2024.
Če ne želiš zamuditi naslednjih potopisov se lahko na e-novice prijaviš tukaj.