top of page
potovanje-raja-ampat-sandbank-16-9_edited_edited_edited.jpg

Poto

BRANJA

  • Writer's pictureUroš

Potovanje na otok Sumba, pozabljen na robu divjine

Že odkar je fotografija zasedla pomembno mesto v projektu Z družino v divjino, je bilo potovanje na indonezijski otok Sumba zasidrano na našem seznamu želja. Plešoča drevesa sredi morja, valoviti savanski hribi in divji konji na neskončnih plažah. Turkizne morske lagune, skriti tropski slapovi, prešerni vaški otroci in visoke, slamnate hiše med monolitskimi grobnicami. Podobe, ki so nas zvesto pričakale na, čisto po krivici pozabljenem, otoku.

dekle v oranžni obleki stoji v nizkem morju med drevesi, ki rastejo iz vode
Na Sumbi najdeš celo v morju plešoča drevesa

Izhodišče za polet na Sumbo je bližnji Bali in bolj kontrastnega začetka potovanja po Indoneziji si ne bi mogli omisliti. Na eni strani instagramske gugalnice, kavarne z zelenjavnimi smutiji in armada digitalnih nomadov na skuterjih, na drugi hiše s slamnato streho, pred njimi razdrapani otroci, ki se igrajo s starimi gumami in prazne ceste z občasnim pick-up tovornjakom, ki včasih služi kot javni prevoz za ljudi, včasih pa kot prevoz za prašiče, ki jih domačini žrtvujejo za naklonjenost duhov svojih prednikov.

skupina ljudi sedi na vzpetini nad tradicionalno vasjo s slamnatimi hišami
Tradiconalne hiše na Sumbi so prekrite s slamo

Odmaknjena na rob divjine, se vsej svoji lepoti navkljub zdi Sumba nekako pozabljena. Z izjemo surferjev, ljubiteljev jahanja in gostov peščice petičnih resortov, ki se vsi držijo bolj zase, smo bili na višku sezone povsod bolj ali manj edini obiskovalci. Ali k temu pripomore pomanjkanje turistične infrastrukture, na primer družinskih namestitev srednjega razreda praktično ni, ali strah pred malarijo, komarjev je sicer poleti bore malo, ali odsotnost nakupovalnih centrov, niti ni važno. Mi smo tako njeno samotnost, mističnost in pristno vzdušje lahko zajeli s še bolj polno žlico.

ženska v rdeči majici na belem konju sredi valovitih hribčkov
Neskončne valovite savane vzhodne Sumbe

Naravna in kulturna dediščina Sumbe naravnost tekmujeta v tem, katera bo pustila globlji vtis. Priznam, da je nas v ta kotiček Indonezije v prvi vrsti privabila divjina, na čelu s samotnimi plažami in tropskimi slapovi. A smo s skoraj enakim zanosom opazovali monolitske grobnice pred visokimi, slamnatimi hišami in pred njimi ženske z od žvečenja areka oreščkov pordečelimi zobmi, ki so izdelovale ikat tkanine. Na koncu pa nas je morda še najbolj prevzela zmes naravnega in kulturnega - Waikelo Sawah, serija slapišč sredi riževih polj v centralni Sumbi, naravnost idealnih za divje kopanje.

serija slapišč na turkizni reki sredi zelenih riževih polj
Kulturna krajina Sumbe - naravno kopališče sredi riževih polj

Če se vrnem najprej k naravni dediščini, ne morem začeti drugje kot pri turkizni Weekuri, laguni, ki jo skozi odprtine v pečini napaja morje in tako poleg drugih morskih radosti ponuja tudi priložnost za varno odkrivanje podmorskega življenja.

turkizna morska laguna med morjem in zelenim gozdom
Morska laguna s srcem iz alg in zvezdo iz članov naše skupine

Pa tudi druge plaže na Sumbi niso brez posebnosti. Od že omenjenih s plešočimi drevesi sredi morja, do takih s poldivjimi konji in z valovi, ki kar kličejo po deskanju ali otroški igri.

skupina ljudi maha na pečini nad turkizno plažo
Samo ena od samotnih plaž Sumbe

Če pa se uspeš odtegniti od morske obale, te notranjost Sumbe nagradi s turkiznimi slapovi, ujetimi med mogočne stene, do katerih pot, na kateri praviloma vidiš več bivolov kot vozil, vodi skozi terase riževih polj in deževni gozd.

mož stoji nad slapom, ki pada v zeleno laguno med stenami
Slap Waimarang, umetelno umeščen v divjo naravo Sumbe

Vsaj toliko kot narava Sumbo označujejo njeni ljudje, njihova verovanja in običaji, ki se odražajo v festivalih, žrtvovalnih ritualih in sobivanju s predniki, ki jih imajo pokopane v bližini bivališča, v monolitskih grobnicah, ki lahko tehtajo več deset ton.

skupina ljudi med monolitskimi grobnicami Sumbe
Največja monolitska grobnica tehta kar 80 ton

Neotipljivo kulturno dediščino Sumbe najbolje predstavlja tradicionalni proces izdelave tkanine ikat, katerega kompleksno ročno tkanje in barvanje z naravnimi barvami lahko traja tudi več let.

dekle pozira med ikat tkaninami značilnimi za Sumbo
Očarljivo dekle med, za Sumbo značilnimi, ikat tkaninami

Če bi morali Sumbi poiskati kakšno slabost, je za nas to mogoče relativna odsotnost živali v divjini. Razen nekaterih zanimivih ptic in občasne opice, Sumba ne postreže z živalskim svetom, ki bi ustregel merilom projekta Z družino v divjino. Zato pa te od tam le kratek let loči od nacionalnega parka Komodo, kjer smo se naužili komodoških varanov. Edinih zmajev, ki ne živijo zgolj v pravljici.

komodoški varan skrit za drevesom, z jelenom v ozadju
Komodoški varani so le uro leta oddaljeni od Sumbe

Pa poskusimo za konec med vsemi podobami Sumbe izbrati tisto, ki je pustila najgloblji vtis. To so skoraj gotovo njeni otroci, nedotaknjeni od modernega sveta, prešerno nasmejani in vedno pripravljeni pomahati v pozdrav ali za poziranje pred fotoobjektivom, v zameno zgolj za petko ali povratni nasmeh. Tudi zaradi njih Sumbi ne mahamo zbogom, ampak na svidenje.

tri dekleta pozirajo na steni s turkiznim morjem in belo peščeno plažo v ozadju
Otroci Sumbe - vedno pripravljeni na poziranje

PS: Če ne želiš zamuditi podobnih potopisov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine.

PSST: Na letošnjih potovanjih Z družino v divjino je prostor samo še na poznopoletnem potovanju na Madagaskar (z znižano ceno - več tukaj)

786 views

Comentários


bottom of page