Že odkar je fotografija zasedla pomembno mesto v projektu Z družino v divjino, je bilo potovanje na indonezijski otok Sumba zasidrano na našem seznamu želja. Plešoča drevesa sredi morja, valoviti savanski hribi in divji konji na neskončnih plažah. Turkizne morske lagune, skriti tropski slapovi, prešerni vaški otroci in visoke, slamnate hiše med monolitskimi grobnicami. Podobe, ki so nas zvesto pričakale na, čisto po krivici pozabljenem, otoku.
Izhodišče za polet na Sumbo je bližnji Bali in bolj kontrastnega začetka potovanja po Indoneziji si ne bi mogli omisliti. Na eni strani instagramske gugalnice, kavarne z zelenjavnimi smutiji in armada digitalnih nomadov na skuterjih, na drugi hiše s slamnato streho, pred njimi razdrapani otroci, ki se igrajo s starimi gumami in prazne ceste z občasnim pick-up tovornjakom, ki včasih služi kot javni prevoz za ljudi, včasih pa kot prevoz za prašiče, ki jih domačini žrtvujejo za naklonjenost duhov svojih prednikov.
Odmaknjena na rob divjine, se vsej svoji lepoti navkljub zdi Sumba nekako pozabljena. Z izjemo surferjev, ljubiteljev jahanja in gostov peščice petičnih resortov, ki se vsi držijo bolj zase, smo bili na višku sezone povsod bolj ali manj edini obiskovalci. Ali k temu pripomore pomanjkanje turistične infrastrukture, na primer družinskih namestitev srednjega razreda praktično ni, ali strah pred malarijo, komarjev je sicer poleti bore malo, ali odsotnost nakupovalnih centrov, niti ni važno. Mi smo tako njeno samotnost, mističnost in pristno vzdušje lahko zajeli s še bolj polno žlico.
Naravna in kulturna dediščina Sumbe naravnost tekmujeta v tem, katera bo pustila globlji vtis. Priznam, da je nas v ta kotiček Indonezije v prvi vrsti privabila divjina, na čelu s samotnimi plažami in tropskimi slapovi. A smo s skoraj enakim zanosom opazovali monolitske grobnice pred visokimi, slamnatimi hišami in pred njimi ženske z od žvečenja areka oreščkov pordečelimi zobmi, ki so izdelovale ikat tkanine. Na koncu pa nas je morda še najbolj prevzela zmes naravnega in kulturnega - Waikelo Sawah, serija slapišč sredi riževih polj v centralni Sumbi, naravnost idealnih za divje kopanje.
Če se vrnem najprej k naravni dediščini, ne morem začeti drugje kot pri turkizni Weekuri, laguni, ki jo skozi odprtine v pečini napaja morje in tako poleg drugih morskih radosti ponuja tudi priložnost za varno odkrivanje podmorskega življenja.
Pa tudi druge plaže na Sumbi niso brez posebnosti. Od že omenjenih s plešočimi drevesi sredi morja, do takih s poldivjimi konji in z valovi, ki kar kličejo po deskanju ali otroški igri.
Če pa se uspeš odtegniti od morske obale, te notranjost Sumbe nagradi s turkiznimi slapovi, ujetimi med mogočne stene, do katerih pot, na kateri praviloma vidiš več bivolov kot vozil, vodi skozi terase riževih polj in deževni gozd.
Vsaj toliko kot narava Sumbo označujejo njeni ljudje, njihova verovanja in običaji, ki se odražajo v festivalih, žrtvovalnih ritualih in sobivanju s predniki, ki jih imajo pokopane v bližini bivališča, v monolitskih grobnicah, ki lahko tehtajo več deset ton.
Neotipljivo kulturno dediščino Sumbe najbolje predstavlja tradicionalni proces izdelave tkanine ikat, katerega kompleksno ročno tkanje in barvanje z naravnimi barvami lahko traja tudi več let.
Če bi morali Sumbi poiskati kakšno slabost, je za nas to mogoče relativna odsotnost živali v divjini. Razen nekaterih zanimivih ptic in občasne opice, Sumba ne postreže z živalskim svetom, ki bi ustregel merilom projekta Z družino v divjino. Zato pa te od tam le kratek let loči od nacionalnega parka Komodo, kjer smo se naužili komodoških varanov. Edinih zmajev, ki ne živijo zgolj v pravljici.
Pa poskusimo za konec med vsemi podobami Sumbe izbrati tisto, ki je pustila najgloblji vtis. To so skoraj gotovo njeni otroci, nedotaknjeni od modernega sveta, prešerno nasmejani in vedno pripravljeni pomahati v pozdrav ali za poziranje pred fotoobjektivom, v zameno zgolj za petko ali povratni nasmeh. Tudi zaradi njih Sumbi ne mahamo zbogom, ampak na svidenje.
PS: Če ne želiš zamuditi podobnih potopisov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine.
PSST: Na letošnjih potovanjih Z družino v divjino je prostor samo še na poznopoletnem potovanju na Madagaskar (z znižano ceno - več tukaj)