Sulavezi onkraj shojenih poti - malo divje, a zelo fotogenično potovanje
- Uroš
- 1 day ago
- Branje traja 2 min
V začetku letošnjega maja sta se Tija in Jakob podala na raziskovalno potovanje na Sulavezi in se vrnila s samozavestno trditvijo, da od vseh indonezijskih otokov ponuja še največ masovnemu turizmu nedostopnih biserov. V nadaljevanju izpostavimo tri regije, ki so ju še najbolj očarale in se tako znašle na obeh naših itinerarijih za leto 2026.
Začnimo na jugovzhodnem delu Sulavezija, z najbolj neraziskanim a zato toliko bolj rajskim Labengkijem, ki ga bomo obiskali že za naslednje prvomajske počitnice. Otok, na katerem bomo bržkone edini "prebivalci", se vzpenja v oblake in s svojo gosto džunglo spominja na Jurski park, obdan pa je z neštetimi turkiznimi in smaragdnimi lagunami, skritimi jezeri in barvitimi koralami.
Za nameček pa le kratek skok s čolnom severno leži otočje Sombori, ki ponuja sanjski pobeg med plaže, koralne grebene, kraške otočke in na razgledne točke primerljive tistim, na nam tako priljubljenem otočju Raja Ampat. A skoraj brez obiskovalcev za še bolj ekskluzivno avanturo.
Nekoliko severneje, tik pod centralnim krakom Sulavezija, pa se na mapo avanturističnih destinacij počasi postavlja otočje Banggai. Najprej zahvaljujoč Instagram slavi sladkovodnega jezera Paisu Pok, kar v lokalnem jeziku pomeni “temna voda”. Iz prve roke lahko trdimo da voda v resnici ni temna, marveč turkizno-smaragdnih odtenkov in kristalno čista.
Otočje pa ponuja še veliko več, od nedostopnih sanjskih plaž, do presenetljivo ohranjenih koralnih grebenov, jezer z nepekočimi meduzami, slikovitih, na vodi postavljenih vasi plemena Bajo (t.i. morskih ciganov), kopalnih jam in dih jemajočih slapov. Vse to nas čaka na jesenski dogodivščini na Sulaveziju.
Obe potovanji bomo oplemenitili in vsebinsko uravnotežili z riževimi terasami južnega Sulavezija ter delujočimi vulkani, endemičnimi živalmi in grotesknimi tržnicami severnega Sulavezija, ki je sicer naša redna postojanka v odpravah na rajsko Raja Ampat.
Ta del otoka je posejan z aktivnimi vulkani, na kraterje katerih se lahko povzpnemo v slabi uri ali dveh, pod njimi pa ogledamo brbotajoče vrelce. V nacionalnem parku Tangkoko se družimo z ikoničnimi makaki, znanimi kot selfie monkey, ki se radi zatečejo na tudi sicer fotogenične črne plaže ob parku. Ko pade mrak, pa iz debel pokukajo še kot dlan velike tarantele in najmanjši primati na svetu, prisrčni nartničarji.
Na eno najbolj fotogeničnih dogodivščin se, kot rečeno, v letu 2026 odpravljamo dvakrat, spomladi in jeseni. Prijave v prvomajsko skupino, ki bo štela zgolj 12 sopotnikov, so že odprte!
Če ne želiš zamuditi podobnih zgodb in nasvetov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine ali nas spremljaš na Facebooku in Instagramu.
