Plavanje z morskimi levi, deskanje po puščavskih sipinah, prelet starodavnih geoglifov, pohod na 5.000m visoko mavrično goro, iskanje anakonde v džungli. Težko bi izpostavil doživetje, ki je najbolj definiralo naše potovanje v Peru. Pa vendar: intimen sončni vzhod nad Macchu Picchujem, zgolj s sopotniki in morda še peščico enako pogumnih, ki smo se v Peru odpravili, medtem ko se je še zelo sramežljivo izvijal iz krutega primeža epidemije.
1. MED PUŠČAVO IN TIHIM OCEANOM
Pa začnimo tale sprehod po "našem" Peruju kar kronološko. Ko se z muko prebiješ skozi noro gnečo na ulicah osemmilijonske Lime, kjer se v krožišču na tri pasove paralelno zgnete vsaj deset kolon, te pot na jug relativnoi hitro pripelje v puščavo, ki jo na polotoku Paracas na najbolj dramatičen način zamejuje ocean.
Ponekod prepadne pečine, drugje rdeče plaže, v ozadju barvne sipine, pred njimi plamenci. Slikovito, da je kaj.
Iz Paracasa je sicer zelo popularen tudi izlet na otoke Balestas, k pingvinom in morskim levom, a so bili čolni zaradi visokega plimovanja zgolj zasidrani, mi pa smo si podoben izlet, le da z izhodiščem blizu Lime, omislili za konec potovanja (zelo zanimiva reč, pazi, da blog res prebereš do konca :-)
2. PUŠČAVSKE SIPINE Z OAZO NA SREDI
Če imate Instagram profil, potem Huacachine preprosto ne smete izpustiti. Že res, da sklop lokalov in hostlov okrog samega jezera ni nič posebnega, a takoj ko se povzpneš na najbližjo puščavsko sipino, naša se je končala dobesedno pred bazenom kampa, se ti odpre pogled na valovite vzpetine in doline iz peska, ki kar kličejo po fotoaparatu, še najraje pripetem na drona.
Avantura, ki je ne smete izpustiti, je adrenalinska vožnja z "areneros" (štirikolesniki kot iz Mad Maxa), ki te pustijo na vrhu peščenega hriba in, potem ko se spustiš z desko pod ritjo, poberejo na dnu. Težko bi se odločil, ali smo se bolj zabavali med deskanjem ali med vožnjo, sodeč po navdušenih krikih sopotnikov, bi rekel med slednjo.
3. SKRIVNOSTNI GEOGLIFI V NAZCI
Odkar so lani odkrili nov geoglif mačke, vrisan v hrib nedaleč od glavne ceste Panamericana Sur, ki se vije naprej proti puščavi Atacama v Čilu, je obisk Nazce postal še lažja odločitev. Tudi če se ne odločiš za prelet skrivnostnih risb, ki jih je Nazca ljudstvo iz še ne povsem razjasnjenih razlogov in z nepredstavljivo tehnologijo pred okrog dva tisoč leti vrisalo v puščavsko pokrajino, lahko zdaj s stolpa in s ceste opazuješ kar štiri pomembne geoglife. Poleg omenjene mačke še kuščarja, roke in drevo.
No, če prideš tako daleč, mislim, da tudi 70$ za tridesetminutni prelet veliko bolj zanimivih geoglifov, v prvi vrsti živali, kot so opica, pajek, kolibri ali kondor, ni vrednih predolgega razmišljanja. Mi smo sicer od kopilota pogrešali malce bolj poglobljeno razlago, a očitno zaman, saj še arheologinja Maria Reiche, ki je raziskovanju Nazca linij posvetila vse svoje življenje, ni prišla veliko dlje od nekaj astronomskih in religioznih motivov za njihov nastanek.
4. CUSCO IN SVETA INKOVSKA DOLINA
Ko priletiš v Cusco, ki leži na 3.300 metrih nadmorske višine, obstaja konkretna nevarnost višinske bolezni, ki se ji najlažje izogneš, če se spustiš v dolino. In to kakšno dolino! Valle Sagrado skriva toliko impresivnih ostankov inkovske civilizacije, ki je svoj vrhunec doživela v 15. stoletju, da moraš skrbno izbirati, kaj sploh utegneš obiskati. Mi smo se stacionirali v Ollantaytambu in imeli tamkajšnje ruševine na vpogled že s terase naše gostiteljice Lenny, za izlet pa smo si izbrali še koncentrične terase v Morayu, tržnico lokalnega tekstila v Chincheru in soline v Marasu, ki so zaradi lege, velikosti (prek pet tisoč solnih polj) in dejstva, da so po šeststo letih še vedno delujoče, mogoče pustile še najgloblji vtis.
Cusco pa sploh velja za eno najbolj zanimivih mest v J. Ameriki in to ne samo kot izhodišče za obisk Macchu Picchuja. Poleg zanimivih inkovskih ostankov na samem obrobju mesta boste v Cuscu uživali v uličicah starega mestnega jedra, tlakovanih trgih, kolonialnih stavbah in predvsem v posebnem vzdušju, ki daje mestu radoživ in prijazen značaj.
5. MACCHU PICCHU (Z DRUGE STRANI)
Peru ima tudi kakšno pomanjkljivost. Ena je odsotnost tropskega morja, druga pa "Gringo Trail", ki nekako določa pot in smer potovanja obiskovalcem iz tujine. Tako se za Macchu Picchu predvideva, da boš pod vznožje, če nisi ravno hud pohodnik za nekajdnevni Inca Trail, prišel s turističnim vlakom, ki stane več kot katerikoli notranji let. Za iznajdljive pa obstaja drugi pristop. Iz Cusca prek 4.300m visokega prelaza Abra Malaga, kjer kraljujejo kondorji, po makadamski cesti do Santa Terese, ki ima ene lepših toplic v Peruju in nato dve uri peš ob progi, ki je primarno namenjena zaposlenim v Aguas Calientes, mestecu, ki servisira obiskovalce Macchu Picchuja.
Ob misli na Macchu Picchu, brez dvoma največjo kulturno znamenitost v J. Ameriki, sem imel vedno občutek, da smo pravi čas za njegov obisk že zdavnaj zamudili. Prek milijon in pol obiskovalcev v zadnjem predpandemičnem letu, omejen čas obiska, strog režim premikanja med ruševinami, vrste pred popularnimi točkami za fotografiranje in novice o posledičnem pogrezanju so bile Macchu Picchu potisnile bolj na rep naših potovalnih načrtov. Ampak le do letošnjega poletja, seveda, in ranega jutra v petek, 16. julija, ko smo obstali nad to ikono svetovne kulturne dediščine in skupaj z zgolj peščico sosrečnežev čakali, da ga obsije vzhajajoče sonce.
Poleg spektakularne umeščenosti ruševin med nedostopne gore, kar je tudi razlog, da španski konkvistadorji Macchu Picchuja niso nikoli odkrili, nas je še posebej navdušil inkovski genijalen talent za gradnjo, obogaten z razumevanjem arhitekturnih zakonitosti, na primer protipotresne in protipoplavne varnosti, ter prefinjen občutek za estetiko.
Če si za izhodišče za "napad" na Macchu Picchu izbereš Santa Tereso, dobijo tvoji od hoje utrujeni udi za nagrado ene lepših naravnih toplic v Peruju - Cocalmayo.
V Latinski Ameriki ima vsaka država svojo nacionalno ptico. V Gvatemali je to kvecal, v Belizu tukan, v Panami harpijski orel, v Ekvadorju andski kondor, v Peruju pa andski skalni petelin. Ko smo na oglasni tabli našega lodga, kjer smo preživeli dan po obisku Macchu Picchuja, videli možnost izleta v bližnji oblačni gozd, v katerem naj bi živeli tudi skalni petelini, nismo dolgo razmišljali. In bili nagrajeni s petimi čudovitimi samci, ki so se preganjali nad nami in se v krošnjah kot za stavo skrivali pred teleobjektivi naših fotoaparatov. A vztrajnost je ponavadi nagrajena in tik pred sončnim zahodom nam je vendarle uspelo posneti nekaj fotografij te čudovite ptice.
6. VINICUNCA - MAVRIČNA GORA
Poznate kakšen pozitivni vidik globalnega segrevanja? Mi smo enega doživeli v Peruju. Vinicunca, gora, ki leži v Andih tri ure vožnje od Cusca, je bila do pred nekaj leti prekrita z večnim snegom in nihče ni poznal njene spektakularne obarvanosti. Zdaj se v svojih čudovitih sedmih barvah bohoti za tiste, ki si upajo na prek 5.000m nadmorske višine, kjer je kisik zelo pomankljiva dobrina, višinska bolezen pa zvesti spremljevalec.
Na srečo so lokalci poskrbeli tudi za manj zmogljive in te za skromno nadomestilo dvesto metrov pod vrh pripeljejo na konju, kar je po Nikinem in Mojčinem pričevanju zelo posrečen način dostopa na mavrično goro.
7. DŽUNGLA NACIONALNEGA PARKA TAMBOPATA
Trije temeljni stebri projekta Z družino v divjino so živali v divjini, deževni gozd in tropsko morje. Peru z odliko odkljuka prva dva, še najtežja odločitev pa je, kateri nacionalni park amazonske regije izbrati, Manu in Tambopato. Ker smo v skupini vendarle imeli šest otrok, smo se odločili za slednjega, ki je prek notranjega leta v Puerto Maldonado lažje dostopen. In obisk perujske džungle razdelili med območjima ob reki Madre de Dios, slednja je pritok Amazonke, in reki Tambopata, po kateri nacionalni park tudi nosi ime. In kateri del nas je bolj prepričal?
Lodgi ob reki Madre de Dios ponujajo noro lepe sončne vzhode in zahode ter več adrenalinskih aktivnosti za otroke, kot so viseči mostovi ali spusti po jeklenici med krošnjami.
Z vidika živalskega sveta tukaj stavijo na kajmane in več vrst opic, pred pandemijo pa tudi na orjaške vidre v idiličnem jezeru Sandoval, a so slednje, verjetno zaradi pomanjkanja kontrole in posledično ribarjenja na črno, skrivnostno izginile.
Na drugi strani reka Tambopata slovi po jaguarjih, kapibarah in več vrstah velikih ar, ki hodijo lizat minerale na obrežje reke.
Medtem ko z jaguarji, tako kot verjetno večina obiskovalcev džungle kjerkoli v Latinski Ameriki, nismo imeli sreče, pa se nam je slednja nasmehnila ob jezeru Sachavacayoc, v katerega močvirje smo šli zalezovat največjo od vseh kač na svetu - anakondo. Da nekaj leze po dnu močvirja, mogoče slab meter pod našim čolnom, smo zaznali po plinskih mehurčkih, ki so sicer ujeti med gostim močvirskim rastjem. Sosledje mehurčkov je kmalu dobilo značilno vijugasto obliko, ki smo ji sledili v prepričanju, da bo plazilec, lahko bi namreč bil tudi kajman, prej ali slej moral po zrak. In, o moj bog, anakonda! Veličastna, z značilnim žirafastim vzorcem in nič kaj nevarna, saj je kmalu zatem elegantno odplavala nazaj na dno jezera in po njem plašno odpolzela nekam v varno zavetje džungelskega mokrišča. Mi pa odpluli naprej po slikovitem jezeru in glasno ugibali, ali je bila mrcina dolga pet ali nemara šest metrov. Jaz mislim, da jih imela vsaj sedem :-)
Da je Peru res izjemna destinacija, smo se prepričali zadnji dan, ki smo ga iz previdnosti hoteli preživeti nedaleč od letališča in ugotovili, da iz bližnjega pristanišča organizirajo izlet z ogledi morskih levov in pingvinov. Pa ni šlo zgolj za ogled. K morskim levom lahko, v neoprenski obleki seveda, saj ima tam julija Tihi ocean zgolj kakih petnajst stopinj, tudi zaplavaš in ker gre predvsem pri mladičih morskih levov za sila radovedne zverce, doživiš res bližnje srečanje. Lahko ti zaplavajo med nogami, se s smrčkom obregnejo ob tvojo iztegnjeno dlan ali celo lepo postavijo za eno selfie fotografijo.
PERU 2024
Glavna sezona za obisk Peruja je gotovo poletje, a po epidemiji, to je treba priznati, se je pritisk na eno najbolj zaželenih destinacij skokovito povečal. Zato bomo našo naslednjo perujsko avanturo premaknili v jesen, ko občutnejšega dežja še ni, turistov pa tudi ne več. Za več informacij, kako se nam lahko pridružiš na enem najboljših potovanj v l. 2024, klikni 👇
Če ne želiš zamuditi podobnih potopisov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine, ali pa nas posledi na Facebook in Instagram profilih @zdruzinovdivjino.