JUN-DEC 
FEB- NOV 
OKT-NOV '20 
  • Uroš

Štiri družine na noro divjem Borneu


Z najetim hitrim čolnom, ki je bil drugi del potovanja po Borneu naše poglavitno prevozno sredstvo, smo rezali vse večje valove in hiteli proti pristanišču. Ni še minila ura od našega snorklanja s kitovci in medtem ko si sopotniki še vedno vzhičeno opisujejo bližnja podvodna srečanja z največjo od vseh rib, je bil moj pogled osredotočen na vedno bolj razburkano Celebeško morje. In nato potrditev neizogibnega: "Uros, the sea is too rough, we are not gonna make it in time for your flight!", je ugotovil kapitan. V mislih sem začel preigravati alternativno pot: Tanjung Batu - Berau - Balikpapan - Jakarta - Kuala Lumpur. "Change direction to Tanjung Batu!", sprejmem odločitev, ki nas bo pravočasno pripeljala do letališča za povratek proti domu.



S čim naj nadaljujem? Z orangutani, džunglo, tropskimi plažami ali kitovci? Ali z dolgočasno temo kot je vreme? Pa odkljukajmo najprej slednje. Februarja je na Borneu zelo toplo, z občasnim dežjem, ki navlaži deževni gozd in osveži vroče plaže. Ampak, kot smo ugotovili v uvodu, lahko tudi razburka morje, zaradi česar je na Maratuo, brez dvoma najlepši atol ob obalah Bornea, še nekoliko težje priti kot sicer. A v tem je tudi point, kaj ne? Samoten otok z rajskimi plažami in neokrnjenim koralnim grebenom, a brez turistov.



A vrnimo se na začetek potovanja, na "celinski" Borneo, kjer se naravovarstveniki krčevito borijo za rešitev primarne džungle in njenih znamenitih prebivalcev z orangutani na čelu. Druga največja človeku podobna opica, ki poleg Bornea živi le še na Sumatri, je na nekaterih predelih otoka, kot na primer ob reki Kinabatangan, z nasadi palm stisnjena v le nekaj sto metrov širok pas gozda.



V Sepilok, kjer skrbijo za orangutane, ki še ne morejo samostojno preživeti v džungli, je po nas prišel Yason, naš naslednji gostitelj v sekundarnem deževnem gozdu visoko nad reko. In nam med potjo, ki se je seveda vila med plantažami palm, zelo doživeto opisal njihov notranji boj s palmovim oljem: "Palmovo olje, ki je sestavni del Nutelle ali biodizel goriv, je pravzaprav ekonomsko zelo učinkovit izdelek in ne daje zaslužka samo korporacijam ampak tudi večini bornejskih družin. Žal pa istočasno krči življenski prostor ne samo orangutanom temveč tudi Bornejskim slonom, desetim vrstam opic, med njimi tudi smešnim, dolgonosim rilčarjem in več vrstam ptic kljunorožcev."



Vsem prej omenjenim živalim se na srečo veliko bolje godi v mnogo večjem, 130 milijonov let starem primarnem gozdu doline Danum, kjer smo na dnevnih pohodih in nočnih vožnjah na seznamu želja odkljukali še glasne gibone, mačke cibetovke, kuštrave langurje, kosmate tarantele in eno lepših kač katerekoli džungle, zeleno jamičarko (Bornean Keeled Pit Viper). Sloni so se nam izmuznili, tako kot zelo redki dimasti leopard, ki pa so ga blizu delujočega raziskovalnega centra, ki je nudil prenočišče tudi nam, ugledali le dan pred našim prihodom.



Theodore, naš vodič po deževnem pragozdu, nam je v prvi osebi demonstriral odnos naravovarstvenikov do občutljivega ekosistema. Eno od tečnih pijavk, ki se mu je prisesala na gleženj, je kar pustil na nogi, češ da se bo kmalu napila krvi in imela dovolj za naslednje pol leta. Pijavke so namreč dokaz, da je v gozdu še dovolj toplokrvnih sesalcev, brez katerih ne bi preživele. Pa tudi brez nas ne in tako smo si tudi Robi, Filip, Marko, Mojca in Uroš prislužili diplomo za donacijo krvi bornejski džungli.



Bolj kot favna, ki je bila seveda najbolj zanimiva Filipu, Leni, Svitu, Titu, Krisu in Tari, najmlajšim članom naše ekspedicije, je v Danum Valleyu impresiven vtis zapustila flora, predvsem do sto metrov visoka tropska drevesa, zaradi katerih dobiš občutek, da narava in naravovarstveniki še niso rekli zadnje besede. Pa tudi Špela je dobila inspiracijo za svoj naslednji članek na temo rastlin v neokrnjeni naravi.



A mi smo na Borneo prišli tudi na morje, ki najlepše tropske plaže in koralne grebene skriva nekje dol južneje, ob indonezijskem Kalimantanu, kjer se nahaja samotni koralni atol Maratua. Streljaj od s kokosovimi palmami posejanih plaž dobesedno mrgoli želv, med enim samim snorklanjem sem jih naštel triindvajset. Kaj bo s koralnim grebenom in njenimi morskimi prebivalci, je iskreno skrbelo našega gostitelja Juna: "Novo letališče je hkrati naša odrešitev in največja skrb. Jaz živim od turistov, a se obenem bojim kitajskih obiskovalcev, ki bodo s charterji prileteli v novozgrajene resorte, z gumijastimi copati stopili na korale, posneli selfie s tropskega otoka in odleteli nazaj v Guangzhou ali Shenzen."



Nam pa se s kitajskimi turisti res ni bilo treba ukvarjati. Zaradi koronavirusa niso mogli niti na Borneo, kaj šele na Maratuo, kjer resnici na ljubo nismo srečali niti enega obiskovalca, ki ne bi bil povezan z našo odpravo. Tako smo lahko otok v miru raziskovali, bosonogi po belem pesku, z masko in dihalko prek barvnega koralnega grebena, z lokalnim tovornjakom do skritih džungelskih lagun in odmaknjenih vasic, s hitrim čolnom do jezera z nepekočimi meduzami in otočka z mantami. Otroci so si iz naplavljenih hlodov izdelali deske za bodysurf, odrasli pa improvizirano igrišče za odbojko na pesku. Dneve smo po pravilu zaključili v restavraciji na plaži, ob ribjem kariju, bananinih palačinkah in kakšnemu soku iz tropskih sadežev ali Bintangu, indonezijskemu pivu.



Ko smo zadnji večer na Maratui spokojno posedali na pomolu, gledali fluorescentni plankton in občudovali prej nepoznane zvezde, se nam ni sanjalo, kako razburljiva (in razburkana) pot domov nas čaka. Ja, brez dvoma popotovanje, na katerega bomo člani odprave "Z družino na Borneo 2020" z nostalgijo obujali spomine na naslednjih skupnih dogodivščinah.


[UPDATE 22.3. - nove fotografije in videi] :







0 views
ZDVD-LOGO-levcek_bel.png

Naroči se na e-novice iz divjine

  • Facebook
  • Instagram Social Icon
  • Twitter

© 2020 by Z družino v divjino

Ljubljana |  Sežana | Slovenija