top of page
kostarika-potovanje-svetlordeča-ara.jpg

BRANJA

Poto

  • Uroš

Bližnje srečanje s (King) Kongom

Meja. Med urejeno Ruando in kaotičnim Kongom. Med linearnimi nasadi čajevca in neprehodnim goščavjem. Med obubožanimi kmeti in oboroženimi pazniki. Med nami, na robu vzhičenja in Grauerjevimi gorilami, na robu izumrtja.


"Ste organizator potovanj?" me nagovori upravnik nacionalnega parka v Kongu, še prej ko nama z Mojco, bila sva edina obiskovalca tistega dne, poda navodila za najino srečanje z goriljo družino Bonannée. "Nujno potrebujemo vašo pomoč, gorilam v Kongu se ne godi tako dobro kot tistim v Ruandi. Zaradi vojne z uporniki in pomanjkanja sredstev ne vemo natančno niti, koliko Grauerjevih goril sploh še imamo tukaj. Pripeljite obiskovalce iz vaše dežele, denar od dovolilnic pomeni njihovo in naše preživetje!", naju dodatno presune s precej direktnim apelom.


Ko je pigmejski paznik, bil je vsaj dve glavi nižji od Mojce, izsekaval pot skozi goščavje, je srce začelo hitreje biti, pravzaprav razbijati. Prav nič te ne more pripraviti na prvo srečanje s srebrnohrbtim. Ne toliko na, sicer res mogočno, pojavo, kot na njegov predirljiv pogled in človeške mimike obraza. Ko si na primer brska po nosu ali podloži roko pod glavo pred počitkom.

srebrnohrbta gorila v goščavju Konga
Dame in gospodje: srebrnohrbta gorila Bonannée

Bonannée, ime je dobil po tem, da so njegovo družino našli na novega leta dan, spada v podvrsto Grauerjevih ali vzhodnih nižinskih goril, ki so edine kategorizirane kot kritično ogrožene, obenem pa so največje od vseh štirih vrst goril. Slednjo značilnost smo zaznali iz prve roke, ko se je 180-kilogramski orjak sprehodil mimo nas in spotoma stegnil roko, češ naj se mu umaknemo s poti. Za trenutek sva otrpnila, a ne za dolgo, saj sva želela karseda na polno izkoristiti uro časa, kolikor ti je namenjenih za druženje z gorilami.


Poleg Bonanneja sva se še najbolj naužila mladega Cleverja, ki se je občasno radovedno zastmel v naju, še bolj pozorno pa opazoval in sledil vsakemu gibu srebrnohrbtega, ki ga bo pri svojih enajstih ali dvanajstih letih mogoče zamenjal na čelu te družine ali pa si bo izboril drugo. Medtem ga čaka tudi več let samotarjenja, saj ima pri Grauerjevih gorilah vsaka družina zgolj enega srebrnohrbtega, dominantnega samca, medtem ko jih družine gorskih goril lahko štejejo celo štiri ali pet.

obraz gorile med počitkom
Radovedni Clever med počitkom

Prijazni pazniki sicer niso gledali na uro, a kaj ko imajo gorile to navado, da si sredi dne vzamejo kar nekaj časa za opoldanski počitek, pri katerem jih res nisva niti želela niti smela motiti. Počutila sva se že dovolj privilegirana, da sva se lahko zelo od blizu družila s tako veličastnimi sorodniki. Čeprav sva jih morda zmotila pri vsakodnevni gorilji rutini, pa upava, da bo denar od najinih dovolilnic, v Kongu stanejo 400$, vsaj malo pripomogel k njihovi zaščiti, kot je to uspelo parkom v Ugandi in Ruandi. Tam so dovolilnice sicer še veliko dražje, 700 oziroma 1500$ na osebo, a zato dobro zaščitene gorske gorile doživljajo pravi baby boom in nimajo več statusa kritično ogrožene živalske vrste.

srebrnohrbta gorila na vseh štirih
Srečanje, ki je zapustilo res globok vtis

Za konec še namig. Če si boste enkrat privoščili "once-in-a-lifetime" izkušnjo obiska goril v divjini, pomislite na Kongo, kjer sredstva za zaščito Bonannéejeve in drugih družin Grauerjevih goril res krvavo potrebujejo. Na voljo smo za praktičen nasvet, kje v Kongu lahko varno obiščete gorile in kako lahko spotoma v bližnji Ruandi ali Ugandi doživite še šimpanze in savanskih velikih pet. O katerih bomo pisali v enem od prihodnjih blogov, zdaj pa izkoriščamo priložnost in predvsem posrečeno ime našega Bonannéeja, ki v francoščini pomeni "Srečno novo leto", da vam v prihajajočem letu zaželimo vsega dobrega in morda kakšno razburljivo srečanje s prebivalci divjine. Bonne année!

150 views
bottom of page