Kratek odgovor je DA, Mehika je še vedno lahko TOP potovanje, a le, če ga res skrbno načrtujete. Dežela, ki je večni hit pri popotnikih iz Slovenije, je s pomočjo rahlih korona ukrepov žrtvovala Riviero Maya množičnemu turizmu, a pravi dragulji se zdaj skrivajo malo bolj južno ali precej bolj zahodno. Kje natančno in v kakšni obliki, razkrivamo v svežem potopisu iz prve roke.
Mehika je res velika dežela, a vsaj za družinsko potovanje lahko izbiro mikro destinacij hitro in korenito zožimo, saj je obisk večine zveznih držav iz varnostnih razlogov odsvetovan ali pa ne ponujajo vsebine, ki bi pritegnile tako otroke kot odrasle. Naš izbor za zelo luštno in raznovrstno skupino sestavljeno iz otrok, najstnikov in odraslih se je zožil pravzaprav na dva polotoka, Kalifornijski na zahodu in Yucatan na vzhodu, z nekaj dnevi glavnega mesta pred mednarodnim letom domov. Pa začnimo kar z Yucatanom, ki ga tudi sami poznamo že z obiska pred šestimi leti in tako lahko ponudimo preizkušeno primerjavo med prej in zdaj.
Da je Riviera Maya, obmorski predel med Cancunom in Tulumom, center množičnega turizma na Yucatanu, nam je bilo poznano, kakor tudi dejstvo, da so rahli protikoronski ukrepi v ta del Mehike pritegnili še dodatne zabave in sonca željne obiskovalce. In prihajajo z razlogom. Kdo se ne bi želel naužiti peščenih plaž ob karibskem morju, sladkovodnih kopališč v džungli in ostankov majevske civilizacije, vse skupaj začinjeno z okusno mehiško hrano in eksotičnimi koktejli?
Žal pa je šel v zadnjih letih komercialni razvoj tega dela Yucatana nekoliko predaleč. Čeprav smo se na Rivieri Maya omejili zgolj na Tulum, ki je bil še pred petimi leti obljubljena dežela za samostojne popotnike, nismo mogli mimo tega, da je plaža povsem okupirana z beach klubi, ruševine preplavljene z avtobusnimi obiskovalci od vsepovsod, mesto pa se zvečer šibi pod zvoki komercialne glasbe. Na srečo Tulum z okolico premore nekaj deset cenotov, tako podzemnih kot odprtih sladkovodnih naravnih kopališč, umeščenih v pristen deževni gozd. In čeprav so nekateri vpeljali nepotrebne omejitve v obliki obveznih rešilnih jopičev ali potrojili vstopnine, je z malo raziskovanja še vedno možno dobiti pristen cenote, ki se izkaže kot idealna rešitev za dni, ko morje na plažo naplavi nič kaj privlačne sargaso alge.
Na srečo jukatanski polotok ponuja še eno priročno rešitev in sicer v obliki odmika od karibskega morja proti jugu, k jezeru Bacalar in naprej v zvezno državo Campeche. Bacalar s svojim jezerom čudovitih barv ni več neznanka, a se ga je še vedno moč naužiti brez pretirane gneče. Vse, kar potrebuješ, je prava doza sonca, saj jezero zasije v pravi luči, zgolj ko ga obsijejo njegovi žarki. In takrat je naravnost spektakularno.
Čeprav se že v okolici Bacalarja najde malo bolj divjo naravo z opicami in eksotičnimi pticami, na primer tukani, boste za pravo džungelsko izkušnjo morali nadaljevati še nekaj ur proti jugu, v zvezno državo Campeche, ki v okolici istoimenskih ruševin skriva tudi biosferni rezervat Calakmul, največje zaščiteno naravno območje v Mehiki. Tu že lahko govorimo o pravi divjini, ki ponuja jamo z milijoni netopirjev, mokrišča s krokodili ter gozd z opicami vriskači, mogočnimi ujedami in celo zvermi.
Izkopanine starodavnega majevskega središča Calakmul navdušujejo s svojo umeščenostjo v neokrnjen deževni gozd in so ene redkih mehiških ruševin, kjer smo se še vedno lahko povzpeli na vrh piramidnih struktur, ki so nekoč služile kot templji.
Kakorkoli, naše popotovanje po Mehiki se je kljub vsemu lepo stopnjevalo, jug jukatanskega polotoka je več kot odpihnil pomisleke iz Tuluma in pričakovanja pred premikom na Baja Californio so bila že zelo visoka. Upravičeno! La Paz nas je pričakal s svojo tipično, čudovito podobo kaktusov s turkiznimi zalivi v ozadju.
Baja California Sur, ki zajema južno polovico sicer izjemno dolgega kalifornijskega polotoka, ima med drugim tudi svoj Cancun, rt Svetega Luke na skrajnem jugu, ki ga označujejo podobni hotelski kompleksi. A La Paz, višje ob obali Korteškega morja, ki ga je Jacques Cousteau označil za svetovni akvarij, je povsem drugačen. Umirjen, varen, z neposeljenimi turkiznimi zalivi v bližini in predvsem s kopico vodnih živali. Ogromni kitovci, prijazni delfini in igrivi morski levi so si vode okrog La Paza izbrali za svoj dom.
A nas so na skrajni zahod Mehike privlekli še eni prijazni velikani, ki se vsako leto med januarjem in marcem ob pacifiških obalah polotoka parijo in kotijo mladiče: sivi kiti. La Pazu najbližji zaliv, kjer se lahko opazuje ta naravni fenomen, Bahia Magdalena, je oddaljen dobre tri ure vožnje proti severu. Tam ti lokalni ribiči "organizirajo" bližnja srečanja do te mere, da včasih samice mladiče pripeljejo na spoznavanje tik ob čoln, česar pa mi žal nismo doživeli. Vseeno pa smo neizmerno uživali v opazovanju dvajsettonskih velikanov, ki so nas brez zadržkov sprejeli v svojo družbo, medtem ko so se počasi že pripravljali na vrnitev v mrzle, a s hrano bogatejše vode severne Alaske.
Da La Pazu ne bi storili krivice, moramo še enkrat in posebej izpostaviti Balandro, enega najlepših zalivov z najbolj osupljivimi plažami, kar smo jih kadarkoli videli. Nič te ne more pripraviti na razgled, ki si ga deležen, ko se povzpneš na hrib nad zalivom in te bel pesek in turkizno morje zaslepita, do kamor ti seže pogled.
Kot rečeno smo potovanje zaključili v mehiškem glavnem mestu. Čeprav velika mesta, Ciudad de Mexico šteje 28 milijonov prebivalcev, niso ravno v fokusu naših potovanj, se hočeš nočeš znajdejo na našem itinerariju. Če ne drugega zaradi letališča in želje, da smo iz previdnosti tam dan pred mednarodnim letom. Podobno je bilo tudi s CDMX, kot ga domiselno znamčijo po novem, ki v primerjavi na primer s kostariškim San Josejem ali perujsko Limo vsekakor ponuja boljšo kulturno in urbano izkušnjo. A po drugi strani v tem postpandemičnem obdobju tudi mešane občutke povezane z gnečo na ulicah, v metroju, na trgih (naj vas ne zavede spodnja fotografija trga Zocalo iz ranih jutranjih ur) in celo na sicer ogromnih površinah starodavnega Teotihuacana.
In čisto za konec še dobronameren predlog. Svoje naslednje potovanje v Mehiko, še posebej če družinsko, oblikujte s karseda velikim poudarkom na naravnih znamenitostih, živalskem svetu in morju. Če v Baja Californiji, še toliko bolje.
Če ne želiš zamuditi podobnih zgodb in nasvetov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine ali spremljaš naše pustolovščine na Facebooku tukaj in na Instagramu tukaj.