"Stop!", zakričim našemu safari šoferju. Vsi v džipu se zazrejo v isto drevo kot jaz in s pogledi iščejo leoparda, za katerim v Serengetiju oprezamo že celo jutro. Škljoc, škljoc, škljoc. Bežen pogled v kamero. "I've got him, let's go!", se zadovoljno namuznem, medtem ko na sebi začutim začudene poglede svojih sopotnikov. V odgovor nanje zmagoslavno dodam: "Lillac breasted roller!*" in jim pomolim zaslon kamere pod nos.
*(zelo barvita, afriška vrsta zlatovranke, gl. sliko 👇)
Bodimo iskreni, medtem ko smo marsikatero potovanje z družino v divjino osredotočili na živali, so bile med temi ptice dolgo le obstranska zanimivost. Dokler se nismo odpravili na Islandijo in v Kostariko. Tudi doma se nismo pretirano ukvarjali z njimi. Do epidemije. Pa naj začnem s slednjo, ki je zelo tečna in še kar vztraja.
Ko smo v najhujših dneh marčevske karantene posedali doma, je bil vsak zunanji impulz dobrodošel. Razveselili smo se že barvitega liščka na cipresi nasproti balkona, ko pa je nekdo iz družine na jelki pred hišo ugledal detla ali žolno, smo vsi stekli, jaz po fotoaparat, ostali previdno na balkon. Mimogrede smo se naučili, da tudi pri nas na obrobju mesta poleg omenjenih živi še vrsta drugih fotogeničnih ptic, od plavčka do dolgorepke. Ja, ptice očitno dajejo občutek svobode, ki je je tiste dni tako primanjkovalo.
A s tem zapisom želim ptice vendarle postaviti v širši kontekst. Oziroma, kako so ob kopenskih in podvodnih živalih tudi ptice postale pomemben dejavnik pri izbiri naših popotniških destinacij. Pa začnimo z Islandijo, kjer smo prvič občutili pravo navdušenje in sicer nad njorkami. Atlantski mormoni iz družine njork so s svojim velikim oranžnim kljunom in klovnskim korakom neverjetno simpatični in fotogenični. In na vzhodnoislandskem fjordu Borgafjordur Eystri jih lahko opazuješ čisto od blizu, kako hranijo mladiče z ribami peščenkami in pri tem odbijajo napade parazitskih govnačk.
Istega leta smo imeli naš prvi stik z rajsko ptico, na arhipelagu Raja Ampat, ki leži ob zahodni Papui. Tja smo se sicer odpravili snorklat, saj gre za otočje z največjo podvodno biotsko raznovrstnostjo, a smo seveda poiskali tudi rajčico, ki nas s svojo raznobarvnostjo in zanimivim repom gotovo ni pustila ravnodušnih.
So pa rajčice postale zares slavne šele po objavi posnetkov paritvenega plesa v oddaji Planet Earth in na družbenih omrežjih. 👇. Impresivno, kaj ne?
Leto zatem smo se odpravili v Tanzanijo, gledat velike živali. Zveri, slone, žirafe in povodne konje, pa smo se mimogrede posvetili še velikim pticam. Odkljukali smo noja, največjo sicer neletečo ptico na svetu, pa orjaško dropljo, najtežjo ptico, ki lahko leti ter tajnike, ki s svojimi ubijalskimi kremplji kot za šalo opravijo s črno mambo. V spodnji galeriji poleg njih od bolj zanimivih predstavljamo še sivega kronskega žerjava ter roparskega orla in afriškega jezerca.
Tudi Borneo, ki smo ga nazadnje obiskali letos februarja, se lahko pohvali z nekaj izjemno zanimivimi pernatimi primerki, med katerimi izstopajo kljunorožci. V prvi vrsti nosorogi dvorožec, a mi smo imeli več sreče z orientalskim, ki nam je simpatično pokukal iz krošnje.
Med plovbo po džungelski reki pa težko zgrešiš dve vrsti barvitih vodomcev, obalne štorkljekljunce in mangrovske vodomce, ki se ne pustijo kaj veliko motiti med ribarjenjem.
In potem najboljše na koncu - Kostarika. Super destinacija za ljubitelje narave, ki si želijo splezat na vulkan ali se spustit po slapu, predvsem pa za ljubitelje toplega morja in džungle z vzemirljivimi živalmi. Za ljubitelje ptic pa ... pravi raj. Medtem ko smo po čaščene kvecale, po katerih se v Gvatemali celo imenuje nacionalna valuta, morali v višje ležeče oblačne gozdove, smo lahko brnenje malih kolibrijev in čudovite kljune tukanov opazovali v večjem delu Kostarike. Če pa bi že morali izbirati med vsemi dosedanjimi izkušnjami s pticami, v Kostariki ali kjerkoli, bi prav posebno mesto gotovo imelo opazovanje svetlordečih ar med kopanjem na tropskih palažah nacionalnega parka Corcovado.
Zelo kmalu, že naslednji teden, se bomo znova družili s simpatičnimi njorkami, a naslednja destinacija po Islandiji, skriva še več tovrstnih asov v rokavu. Za čase, ko bomo spet lahko brezskrbno potovali v malo bolj odročne kraje, je namreč pri Z družino v divjino v pripravi Ekvador z Galapagosi, ki bo poleg štirinožnih prebivalcev džungle ter galapških morskih levov in želv velikank ponudil tudi kar nekaj zelo zanimivih ptic. V Andih mogočne kondorje, v oblačnih gozdovih skalne peteline, v džungli papige in hoacine, na Galapagosih pa pingvine in modronoge strmoglavce.
Ni kaj, ptice, ki nam v pandemičnih časih dajejo tisti prepotreben občutek svobode, se bodo kot kaže trdno zasidrale v itinerarije naših bodočih raziskovanj divjine. Če imate tudi vi kakšno posebno ptico na seznamu želja, se oglasite na uros@zdruzinovdivjino.com in lahko o tem pokramljamo. Do takrat pa en divji pozdrav in se beremo že kmalu po povratku z Islandije.