Bilo je oblačno jutro, ob obalah indonezijskega dela Bornea in naš čoln je rezal vedno višje valove ter hitel v smeri mesta Tarakan, od koder naj bi poleteli v Malezijo in potem naprej proti domu. Kljub temu, da so si sopotniki še vedno vzhičeno opisovali pravkar zaključeno snorklanje z ogromnimi kitovci, je mog pogled uhajal k vedno bolj razburkanemu morju in h kapitanu, katerega pogled je bil iz minute v minuto bolj mrk. A le do neizogibne potrditve mojih strahov: "Uros, we can't go on!" Ozrli smo se proti obali in nato na zemljevidu poiskali najbližji kraj, od kjer se mi niti sanjalo ni, kako bom spravil svojo in še tri druge družine na let TK61 iz Kuala Lumpurja proti domu.
Zaplet pri povratku s potovanja Z družino na Borneo 2020, na koncu smo se izvlekli z nakupom devetintridesetih novih letalskih vozovnic (za vsakega od trinajstih članov odprave po tri nove notranje lete), je bil v prvih treh letih pravzaprav edini resnejši preizkus, ki pa projekta Z družino v divjino, tudi zahvaljujoč pomoči razumevajočih sopotnikov, ni resno zamajal. Dosedanjo odisejo namreč veliko bolj zaznamujejo vrhunci, med katerimi izstopajo zelo intimne dogodivščine iz obdobja po nastopu epidemije in razburljiva bližnja srečanja z živalmi v divjini, ki se jim posvečam v nadaljevanju.
Bilo je na čisto prvem potovanju v Kostariko, februarja 2019. Z nami je bila samo ena družina, s triletno punčko in malo večjim fantičem, s katerimi smo bili na poti v naravni park Tortuguero. A tja se lahko pride samo s čolnom po reki, na obalah katere se sončijo kajmani. Zaradi suše je bil vodostaj zelo nizek, tako da se je motor našega čolna na vsakem ovinku vrtel v prazno. Medtem ko sem ravno opazoval oči plazilca, ki je pod vodno gladino prežal na kak ribji obrok, je kapitan predlagal, naj moški poskačemo v plitko vodo in čolnu pomagamo s porivanjem. V trenutku sem pograbil malo Leno in pri sopotnikih s pogledom iskal razumevanje, da z majhnim otrokom v naročju pač nikakor ne morem sodelovati pri tej pogumni reševalni akciji.
Že takoj na naslednjem potovanju, z zdaj že nekoliko večjo skupino smo raziskovali Tanzanijo, smo izkusili še bolj neposredne čare divjine. Po zanimivem a napornem safariju smo v kampu kramljali ob okusni afriški večerji na prostem, nakar se iz daljave zasliši zamolklo rjovenje. "Si slišal?", me vpraša Mojca. Samozavestno pritrdim: "Ja, levi so, ampak verjetno zelo daleč. Rjovenje levov se sliši tudi do pet kilometrov stran." Nadaljevali smo s sproščenim klepetom, nakar se iz teme izriše poznana senca. Najprej ena, nato nekaj večjih in za njimi manjše. "Levi!" zavpijem in v trenutku smo bili za rešetkami v varnem zavetju kuhinje ter z odprtimi usti strmeli v trop sedmih odraslih levinj in petih levjih mladičev, ki so se nonšalantno sprehodili skozi naš kamp. "You're so lucky", zašepeta oborožen ranger, ki nas je naložil v džip, da smo lahko pod sojem žarometov opazovali trop, kako izginja v noč afriške savane.
Tudi letošnji Peru je ponudil bližnje srečanje z eno od ikoničnih živali, s sedemmetrsko anakondo, ki se nam je neuspešno skrivala na dnu močvirja, dokler pač ni morala po zrak ter smo jo iskreno navdušeni in brez kančka strahu ulovili v objektiv fotoaparata. A Peru želim izkoristiti za ponazoritev druge vrste izkušenj, ki prav gotovo sodijo med vrhunce naših skupinskih potovanj - obisk popularnih svetovnih znamenitosti v obdobju pandemije. Tako smo v zgodnjem julijskem jutru zgolj v intimni družbi peščice sopotnikov pričakali, da nam sonce obsije sloviti Macchu Picchu. Brez žive duše v vidnem polju, samo dih jemajoče inkovske ruševine, tako umetelno umeščene med andske vrhove.
Takih vrhuncev, povezanih s splošno odsotnostjo turistov v času pandemije, je še kar nekaj, izpostavil pa bi vsaj še dva. Najprej Iansko poletje in obisk Islandije, kjer smo sicer bili tudi nekaj let prej, ko je ta, po našem mnenju najbolj vrhunska destinacija v Evropi, že doživljala razcvet v obliki polnih turističnih avtobusov pred popularnimi znamenitostmi. A ko smo lani prispeli k edinemu delujočemu gejzirju, smo se spraševali, če nismo morebiti na napačnem kraju. Bili smo namreč edini obiskovalci, a tudi zaradi tega toliko bolj navdušeni.
Druga destinacija, ki bi jo označil za absolutno "zmagovalko" med pandemijo, je Kostarika.
Zgodilo se je namreč, da sva februarja letos, sredi najbolj strogih ukrepov, v kostariški džungli pol stoletja obeležila kar dva člana pogumne odprave. Najprej jaz, v mehurčku naše najete hiše na karibski obali. Na koncu potovanja še Sabina, na še bolj odmaknjenem polotoku Osa, kamor smo se prebili s terenci, tako da smo po vodi prečkali pet rek. Vmes pa še vulkanski izviri, tropske plaže, slapovi in naravni parki z največjo biotsko raznovrstnostjo kjerkoli na svetu. Tropska petdesetka skratka, ki je niti epidemija ni odplaknila.
Naj zaključim s kronološko zadnjim vrhuncem, polarno Norveško, kjer smo prejšnji mesec v samo petih dneh doživeli toliko wow momentov kot verjetno še nikoli prej. Severni sij nam je zaplesal že prvi večer in nato še bolj intenzivno in nad še lepšim norveškim fjordom tudi naslednjo noč. Predzadnji dan smo jato kitov ubijalcev izsledili že petnajst minut po izplutju v Barentosovo morje, tako da smo lahko res dolgo opazovali njihov eleganten lov na slanike. Za nameček pa smo se med auroro in orkami naužili še osupljive polarne pokrajine, na čelu z goro Segla, ki se tako očarljivo dviga nad značilnim norveškim fjordom.
In za konec se sprašujem. Če nam je projekt Z družino v divjino v samo treh letih, od katerih jih je bilo več kot polovica "pandemičnih", prinesel toliko vrhunskih spominov, kaj nam šele prinaša bodočnost?
Če želite biti največ enkrat mesečno na tekočem z avanturami, se tukaj prijavite na e-novice iz divjine oziroma nas spremljate na Facebooku tukaj in na Instagramu tukaj.
