skogafoss-aurora-borealis.jpg
MAR-NOV 
crete-lagoon.jpg
aurora-norway.jpg
FEB- NOV 
FEB- NOV 
  • Uroš

Kaj vzeti na potovanje? Otroke!


Meja med Mehiko in Belizejem. V senci 40-ih tropskih stopinj se z mehiškimi organi že predolgo pogajamo glede plačila izstopne takse in ko stopimo iz obmejne stavbe, našega "chicken-busa" nikjer. Gladko nas je pustil na meji, z dvema otrokoma, štirimi kovčki in brez ideje, kako do Belize City-ja, kjer nas čaka trajekt. Prej kot smo se utegnili zasmiliti sami sebi, k nam pristopi možakar in predlaga, da lahko direktno v San Pedro poletimo z bližnjega letališča: "Con una avioneta, muy barato*." (* z majhnim letalom, zelo poceni). In tako že čez dobro uro iz frčoplana zremo v turkizno laguno pod nami in se veselimo snorklanja na drugem najdaljšem koralnem grebenu na svetu.


Bolje kot "chicken-bus", kaj ne? (Belize, 2016)

Srednjeameriški pripetljaj je le ena od dogodivščin, ki se jih v naši družini spominjamo v zimskih večerih, ko načrtujemo nove, skupne potovalne podvige. In prav spomini, ki jih delimo, so največje bogastvo, ki nam ga zapustijo družinska potovanja. Ali mogoče to, da nas povezujejo in nam širijo obzorja? Nas silijo iz kolektivne cone udobja in nam razbijajo rutino? Kakorkoli, več kot desetletje nas loči od našega prvega potovanja v polni družinski zasedbi, ko smo se z doječim se Filipom odpravili na Tajsko, do zadnje avanture na Islandiji, ko se je že polnoletnemu Jakobu pridružilo tudi njegovo dekle. Tako se zdaj počutimo oklicane za deliti razmišljanja na temo družinskih potovanj, da pa bo zapis tudi praktično uporaben, dodamo nekaj družinam primernih destinacij, ki smo jih lastnoročno, nekatere celo dvakrat, preverili in doživeli.

Okrepljena zasedba na Islandiji (2020)

Poznamo pare, ki so potovali po svetu, dokler niso dobili otrok in take, ki otroke pustijo starim staršem ter se nekam daleč odpravijo kar sami. Letalske karte namreč niso poceni. Pa otroci so tudi še premajhni. Pa so res? Potovanje z otroki vsekakor za seboj potegne nekaj izzivov. Poleg finančnih tudi zdravstvene (kaj če otrok zboli nekje v divjini?), pa šolske, logistične in še bi lahko naštevali. A poleg že omenjenih skupnih spominov in zbliževalnih učinkov verjamemo, da bomo tehtnico z argumenti v nadaljevanju prevesili na drugo, pozitivno stran.

V otrokih imaš soigralce (in oni v tebi :-) (Mehika, 2016)

Potovanja so na primer poučna. Tako odraslim, še bolj pa otrokom hitreje "pridejo v uho" tuji jeziki, če jih poslušajo ali so jih nemara celo primorani uporabljati v življenskih situacijah. Podobno velja za zemljepis, veliko lažje na zemljevid umestimo tiste kraje, kamor se bomo v resnici odpravili. Ali zgodovinska dejstva, ki so veliko bolj otipljiva, če jih slišimo na resničnem kraju, kjer so se odvila. Da o biologiji oziroma ohranjanju živalskih in rastlinskih vrst, ki se te zares dotakne šele, ko opazuješ orangutane v koščku džungle, obkroženem s komercijalnimi nasadi palm, niti ne govorimo.

Krčenje orangutanovega življenskega prostora, "na lastne oči" (Borneo, 2020)

Potem je tu kultura, različne kulture pravzaprav, ki jih zares začutimo samo v neposrednem stiku z drugačnim okoljem. Globalizacije namreč ne bo ustavilo prav nič, tudi koronavirus ne, zato je bolje, da začnejo otroci čim prej razumevati svet okrog njih in morda postanejo bolj angažirani državljani sveta. Spotoma bodo spremenili odnos do drugačnih, postali bolj empatični in mogoče se celo zavejo, da ugodje, kot ga poznamo doma, ni samoumevno.

V hiši iz blata, a vseeno srečen (Tanzanija, 2019)

A kam naj se podamo, da bomo mi in naši otroci od tam največ odnesli? Dokler so otroci manjši, naj bo v prvi vrsti zabavno, poučni vidik se zgodi spotoma in povečini neplanirano. Za zabavo obstajata dve čarobni sestavini družinskih potovanj. Prva je morje, kot najboljši odgovor na vprašanje, kaj bomo tam počeli. Druga so živali, kot odgovor na vprašanje, kaj bomo tam videli. Jugovzhodna Azija in srednja Amerika vsekakor ponujata izreden miks tropskega morja in vznemirljive faune, obenem pa tam gotovo občutimo drugačne kulture ali pa raziščemo v džunglo umeščene templje, medtem ko bomo v vzhodni Afriki poleg štirinožnih prebivalcev savane doživeli še kak pozitiven kulturni šok.

Morje je top zabava in raziskovanje (Borneo, 2014)

Začnimo z Azijo, ki je med drugim najbolj enostavna za načrtovanje in izvedbo, obenem ponavadi tudi najcenejša. Za začetnike bi brez zadržkov priporočali Šrilanko. Dokaj lepo morje na jugu (poleg tega, le dve uri leta stran ležijo sanjski in vedno bolj dostopni Maldivi) in številni nacionalni parki, kjer v divjini živijo leopardi, sloni in krokodili. Za nameček še veliko dobre hrane in kulturne vsebine v obliki budističnih templjev in palač, a, kot to velja za večino Azije, si boste vse skupaj delili s kar nekaj obiskovalci iz Indije, Kitajske in Rusije.

Šrilanka - idealna za prvi safari (2013)

Manj oblegan in s še več naravnimi zanimivostmi je Borneo, kjer se turistom zlahka izogneš s premikom v osrednjo džunglo, na primer v dolino Danum in potem naprej na indonezijski Kalimantan, ki skriva enega zadnjih, začuda skoraj neodkritih tropskih biserov, atol Maratuo. Bornejsko džunglo seveda povezujemo z ogroženimi orangutani, a bomo tam odkrili še kopico drugih zanimivih primatov, kot na primer endemične rilčarje, z nekaj več sreče tudi slone, izjemoma celo dimaste leoparde. Na Maratui lahko otrokom obljubite želve, na desetine njih, vi pa boste uživali pod kokosovo palmo na osamljeni, tropski plaži.

(več o naših letošnjih dogodivščinah na Borneu najdeš tukaj)

Na Borneu so želve zagotovljene (2014)

Če želite doživeti Azijo, kot je nekoč bila, ali pa se naužiti najbolj pristnega koralnega grebena na svetu, se boste morali malo bolj potruditi. Arhipelag Raja Ampat leži na skrajnem vzhodu Indonezije, pravzaprav ob otoku Papua in ponuja vrsto podvodnih zanimivosti, na primer morske pse, ki dobesedno hodijo po dnu morja in jih ne boste videli nikjer drugje. Otoki, obdani z belo mivko in turkiznim morjem, tudi v svojem deževnem gozdu skrivajo marsikaj posebnega, recimo rajske ptice, katerih ples med dvorjenjem je nekaj, kar bi si vsak ljubitelj narave želel doživeti. Rajo Ampat velja kombinirati z bližnjim Sulawesijem, ta je itak postanek na nizkocenovnih letalskih povezavah, kjer lahko v nacionalnem parku Tangkoko opazujete mini opice nartničarke, kuskus medvedke in habituiran trop zelo fotogeničnih čopastih makakov.

Popoln odklop na Raji Ampat (2017)

Na drugi strani sveta ponavadi izbiramo med Južno in Srednjo Ameriko, pri čemer slednja bolje odkljuka živali, predvsem pa morje. Za začetnike bi priporočili mehiški Yucatan, kjer za bonus najdeš majevske templje, naš absolutni favorit pa je vsekakor Kostarika, predvsem zaradi biotske raznovrstnosti in naravovarstvene ozaveščenosti, ki ji ni para (naš daljši zapis o potovanju v Kostariku najdeš tukaj). Če hrepenite po res turkiznem Karibskem morju, mogoče potovanje v Kostariko začnete ali zaključite na tropskih otočkih bližnje Paname.

Raziskovanje džungle je zabavno (Kostarika 2019)

Potem je tu vzhodna Afrika, še najbolj pristna od vseh, kot rečeno pozitiven kulturni šok, a z garancijo, da bodo otroci navdušeni nad res velikimi živali neskončnih savan in nad tropskimi plažami Indijskega oceana. V mislih imamo predvsem Kenijo in Tanzanijo, pri čemer je slednja bolj razvita, varnejša, ima v Serengetiju najboljši nacionalni park na svetu in v Zanzibarju, čeprav dokaj turističnem, enega najlepših tropskih otokov kjerkoli. Za pravo doživetje Afrike pa iskreno priporočamo vsaj nekaj dni na bližnjem otoku Mafia, kjer boste začutili utrip pristnih afriških vasic, za nameček pa plavali z ogromnimi, a nenevarnimi morskimi psmi kitovci. (video potopis iz Tanzanije si lahko ogledaš tukaj)

Afriko zaznamuje kralj živali (Tanzanija 2019)

Ker pa so pred nami krompirjeve počitnice in žal še vedno veliko omejitev glede destinacij, kamor se v tem času sploh lahko podamo, se dotaknimo še naših evropskih priporočil. Na prvem mestu vsekakor Islandije in Norveške, kjer se bomo naužili kitov, tudi ubijalskih in bili priča enemu najbolj posebnih naravnih fenomenov - severnemu siju. Namesto kopanja v morju se bomo z užitkom zadovoljili z naravnimi toplimi vrelci. Če pa med jesenskimi počitnicami zaradi korona ukrepov ne bo moč na sever Evrope, bomo z veseljem polovili zadnje sončne žarke in še vedno toplo morje na jugu in zahodu Krete, ki za razliko od njenega vzhodnega dela namesto resortov ponuja minojske palače, soteske, mogočne ptice ujede in samotne zalive.

Po preverjenih družinskih destinacijah se vrnimo k nasvetom, takih od družine za družine. Torej, potovanja načrtujte skupaj z otroki, pri čemer ne pozabite na listo želja, na kateri boste vsak večer odkljukali zanimivosti, ki ste jih videli čez dan. Ko se vrnete domov, skupaj uredite fotografije in naj otroci obvezno pripravijo predstavitev za v šolo. In če je le mogoče, potujte v družbi, da boste ob sončnem zahodu, medtem ko otroci sklepajo nova prijateljstva, v miru spili tisti koktejl. Če ne gre drugače, pokukajte na zdruzinovdivjino.com, vsake šolske počitnice gremo nekam, kjer je super-truper zanimivo in dobre družbe se res nihče ne brani.


A ja, pa otrok ne pozabite vzeti s seboj 😉.


Ker si seveda ne želiš zamuditi podobnih zapisov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine.

478 views
ZDVD-LOGO-levcek_bel.png
  • Facebook
  • Instagram Social Icon

Naroči se na e-novice iz divjine

© 2020 by Z družino v divjino

Ljubljana |  Sežana | Slovenija