O tej temi sem nameraval pisati že pred epidemijo, pa je zdaj še toliko bolj aktualna. Ker imamo doma več časa za načrtovanje in ker nam razmišljanje o krajih, kamor se bomo podali po epidemiji, pomaga prebroditi težke čase.
Obenem sem zadnje čase kar nekaj družinam pomagal načrtovati njihova samostojna potovanja, Valeriji, Tanji in Maji v Tanzanijo, Hani na Tajsko in v Malezijo, Jeli pa v Kostariko. Ja, očitno so pri večini družin dekleta načrtovalke, a pri nas pač ne. In kako konkretno se jaz tega lotim, bom pokazal na praktičnem primeru Ekvadorja, s katerim se ukvarjam te dni.
In ne, ne začne se z nakupom letalske karte. Pač pa z izbiro destinacije, ki mora izpolniti kar nekaj pogojev za potovanje z družino. Dežela mora biti varna, pozimi naj bo tam toplo in ne predeževno. Imeti mora toplo morje, po možnosti s koralami in vsaj še kako reko, jezero ali topli izvir za kopanje. Pa nacionalne parke in divjino, najraje džunglo ali savano, v kateri bomo oprezali za živalmi v njihovem naravnem okolju. Naravne znamenitosti, na primer slapovi, skrite lagune, vulkani in kanjoni so must, kulturne znamenitosti, še najraje kakšno kolonialno mesto ali ruševine sredi divjine, pa bonus. Enostavna logistika in dostopnost sta prednosti, a ne v taki meri, da bi se bili zaradi tega pripravljeni gnesti s hordami turistov.
Preveč pogojev, boste rekli? Kje pa, kar nekaj takih destinacij najdemo v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Borneo, Tanzanija ali Kostarika na primer odkljukajo prav vse želje.
In Ekvador tudi. Leži na ekvatorju, odtod njegovo ime, kar pomeni, da je v nižjih predelih vedno toplo. Februar, ko imamo pri nas zimske počitnice, je idealen za amazonski del in otočje Galapagos, medtem ko je v Andih bolj mokro. A verjetno ste do zdaj že uganili, da se v Andih ne bomo prav dolgo zadrževali, ker otrok pač ne bomo vlačili na šesttisočake.
Čeprav Ekvador še zdaleč ni neznanka na turističnem zemljevidu, pa je februarja obiskovalcev vseeno manj kot na primer decembra, januarja in med poletnimi počitnicami. Eden od razlogov za njegovo precejšnjo popularnost je tudi varnost. Kot lahko vidimo s spodnjega zemljevida, spada po Global Peace Indexu med varne države (obarvane z zeleno), česar za Latinsko Ameriko v celoti ne moremo trditi. Še namig, čisto na vrhu spodnjega zemljevida je zeleno obarvana tudi Kostarika, priporočam, zelo.
So far so good, ampak, ali je to dovolj, da Ekvador kot destinacijo uvrstimo na listo želja? Kje pa, začeli smo z nujnimi pogoji, ki pa še zdaleč niso tudi zadostni, zato raziskujemo dalje. Kakšno je morje, so plaže primerne za otroke, kako je z jezeri in rekami? Dokaj hiter internetni pregled nam potrdi, da celinski Ekvador ne pretirava ravno z lepimi plažami, a obenem najdem zanimivo mikro lokacijo - nacionalni park Machalilla z luštno plažo Los Frailes in otokom Isla de la Plata, kjer med drugim lahko najdemo modronoge strmoglavce. A le za vsak slučaj, če nam na primer budžet ne bi dovoljeval izleta na Galapagose, kjer poleg presunljivega živalskega sveta, h kateremu se vrnem v nadaljevanju zapisa, najdemo tudi nekaj čudovitih plaž, kot je Tortuga Bay na spodnji fotografiji. Naj zaključim temo o kopanju z ugotovitvijo, da se v Ekvadorju lahko kopamo tudi v toplicah vulkanskega izvora in, kar je še posebej mamljivo, v lagunah sredi amazonskega pragozda.
Ostane nam še pomembna tema, narava in živali v njej, ki jo bomo skušali praktično povezati z logistiko. Ekvador lahko namreč razdelimo na štiri ekosisteme. Prva dva sta zelo blizu prestolnice Quito. Najprej že omenjena Andska višavja s kar nekaj, tudi prek šest tisoč metrov visokimi vulkani in lepo dostopno vulkansko laguno Quilotoa. Ter nato ljubiteljem ptic najbolj zanimiv oblačni gozd, kjer se okrog vasice Mindo opreza za andskim sklanim petelinom, na pobočjih vulkana Antisana pa za največjo letečo ptico na svetu, andskim kondorjem, z razponom kril tudi prek treh metrov.
Naslednji ekosistem je za nas še bolj zanimiv. Amazonski deževni gozd je namreč prav v Ekvadorju najlažje dostopen, saj so naftna podjetja zgradila ceste in celo letališči, ki te pripeljeta prav na rob tega biotsko izjemno raznovrstnega področja. Iz kraja Lago Agrio se podamo v naravni rezervat Cuyabeno, kjer se lahko kopamo v lagunah, v rekah oprezamo za kajmani in anakondami, v deževnem gozdu pa za tapirji in desetimi vrstami opic. Še večja raznovrstnost živalskih vrst nas čaka v nacionalnem parku Yasuni, kamor se po pritoku Amazonke, reki Napo, podamo iz mesta Coca in med plovbo po labirintu kanalov lovimo piranje ter od blizu opazujemo svetlordeče in rumenoprse are.
Povsem specifičen ekosistem je otočje Galapagos, ki sicer politično spada pod Ekvador, a je zaradi velike oddaljenosti od celine (okrog 1.300 km) in relativno sveže vulkanske dejavnosti zelo, zelo drugačen od česarkoli, kar smo morebiti do sedaj obiskali. Na njem je na primer Darwin razvil velik del svoje teorije evolucije. Arhipelag Galapagos je za ljubitelje narave in živali z razlogom ena najbolj zaželjenih destinacij an svetu, a po drugi strani s finančnega vidika kar velik zalogaj. Povratna letalska karta iz Quita ali Guayaquila nas bo stala od 350€ naprej, pristojbine za nacionalni park 100$ (pri čemer se za naslednje leto napoveduje 100% povišanje) in nekajdnevno križarjenje med otoki od 1.000$ naprej. Omenjene stroške lahko zmanjšamo, če se nastanimo na enem ali dveh naseljenih otokih in koristimo dnevne izlete z ladjicami, ki stanejo med 100$ - 200$. S tem se odrečemo raziskovanju zelo posebne narave na bolj oddaljenih otokih, a lahko s spretnim načrtovanjem uspemo videti večino galapaških endemičnih živali, ki slovijo po svojem sproščenem odnosu do človeka: ogromne kopenske želve, igrive morske leve, edine pingvine na severni polobli, legvane, ki se potapljajo za algami, ptice, ki ne letijo in take z modrimi nogami ter z nekaj sreče celo morske pse kladvenice.
Da ne bi mislili, da Ekvador nima kulturnih znamenitosti, ali pa da jih bomo pri tem načrtovanju kar tako izpustili, naj na kratko omenim samo dve. Prva, barvita tržnica v Otavalu, je blizu glavnega mesta, medtem ko je do kolonijalne Cuence na jugu, kjer med drugim najdemo nabolj impresivno ekvadorsko katedralo, žal vsaj osem ur vožnje od Quita in ni blizu nobene druge zanimivosti, s katero bi jo mi želeli kombinirati.
In tako, kot pač na koncu vsakega raziskovanja, pridemo do zaključkov. Zame najbolj pomemben, zaradi česar Ekvador uradno uvrščam med "Z družino v divjino" destinacije, je, da se je tja vredno podati, tudi če si ne moremo privoščiti obiska Galapagosov. Majhna, obvladljiva in varna dežela na ekvatorju, z deževnim pragozdom in izjemno biotsko raznovrstnostjo, z gorskimi jezeri, vulkani in kondorji, s pticami oblačnega gozda in slapovi, z možnostjo kopanja v morju, v naravnih toplicah in v lagunah sredi džungle. Z enostavno logistiko, prijaznimi ljudmi in sprejemljivimi cenami. Seveda, Galapagosi so še nekaj več in morajo biti absolutno v planu, če le budžet dopušča.
Potovanje Z družino v Ekvador bo razpisano na zdruzinovdivjino.com, ko se življenje enkrat vrne v normalne tirnice. Do takrat pa se, če si boste dneve v karanteni krajšali z načrtovanjem samostojnega potovanja, brez oklevanja oglasite za kak neobvezen in brezplačen nasvet ali za bolj zahtevno planiranje, kot opisano v naši novi spletni sekciji načrtovanja potovanj.
Če ne želiš zamuditi podobnih zapisov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine.
